Jožeta Tisnikarja opredeljuje posebna življenjska zgodba, slogovno pa temni modernizem.  Bolnišnično okolje, zlasti travmatični ambient prosekture, je izoblikovalo njegov ustvarjalni način ekspresivne figuralike. Zavezan je iskreni elementarnosti in nezavednim arhetipom, ki skozi minljivost dajejo vrednost življenju. Njegova čuteča človečnost nas vodi skozi krogotok življenja in smrti; zavemo se, da je življenje krhka eksistenca in je zato pomemben vsak trenutek. Občutimo odtekanje časa, hkrati pa večnost slehernega trenutka.

Rodil se je 26. februarja leta 1928 v Mislinji. Leta 1948 je služil vojaški rok in se usposabljal za bolničarja, kar je postalo zanj pomembno  življenjsko poslanstvo. Leta 1951 je dobil službo v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Začel je slikati. Podpiral ga je primarij dr. Stane Strnad, ki ga je leta 1954 seznanil z akademskim slikarjem in galeristom Karlom Pečkom.  Pečko  ga je spodbujal, da slika motivni svet, ki ga najbolje pozna. Leta 1955 je naslikal prvo oljno sliko iz ambienta prosekture. Leta 1963 ga sprejmejo v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in istega leta tudi prvič razstavlja v tujini v galeriji Künstlerhaus na Dunaju. Pomembno nacionalno nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1970.

Od leta 1958 do 1998 je več kot stokrat samostojno razstavljal doma in v tujini; tudi na številnih skupinskih razstavah. Po veliki in odmevni retrospektivni razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu leta 1998, je 30. oktobra 1998 umrl v prometni nesreči.