Razstava izbranih del iz zbirke KGLU in BOGDAN BORČIĆ Slike in pozne grafike
3. april 2018
 Razstava izbranih del iz zbirke KGLU in  BOGDAN BORČIĆ  Slike in pozne grafike
Opis

Razstava izbranih del iz zbirke KGLU in


BOGDAN BORČIĆ
SLIKE IN POZNE GRAFIKE
Slikarstva Bogdana Borčića ne moremo razumeti brez njegovega grafičnega opusa in obratno, obe smeri ustvarjanja se neprestano prepletata in dopolnjujeta. Morda še bolj kot v njegovih začetkih postane to prepletanje obeh umetniških zvrsti v njegovem delu očitno od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, ko razvije lastno umetniško kozmologijo in minimalistično izkušnjo, ki je nastala s stilizacijo evklidskega prostora, v kasnejših delih samo še nadgrajuje.
Razstavo del Bogdana Borčiča iz zbirke KGLU smo dopolnili z zadnjim poglavjem njegove grafične ustvarjalnosti in s po nekaj listi predstavili 2 cikla, nastala po letu 2003: »Preproste reči« in »Alat za popravku brodova (Orodje za popravilo ladij)«. Kot slikarsko protiutež tem delom predstavljamo slike iz zbirke KGLU, ki so nastale tik pred omenjenima grafičnima cikloma in so verjetno osnova za raziskave v umetnikovem poznem obdobju. V zadnjem ustvarjalnem obdobju je Bogdan Borčić dosegel zavidljivo odpoved vidni realnosti.
V ciklih »Preproste reči« (2003–2006) in »Alat za popravku brodova (Orodje za popravilo ladij)« (2009) je umetnik v grafičnih tehnikah globokega tiska: suhi igli, jedkanici in akvatinti na prek 100 grafikah upodobil različne majhne stvari in orodja. Vendar pri tem ne gre le za upodobitev realnih predmetov v smislu fotografske natančnosti.
Bogdan Borčić je v poznem ustvarjalnem obdobju dosegel redko videno senzibilnost likovnega upodabljanja. Na omenjenih grafikah je odtisnil običajno nevidne predmete, jih povzdignil iz njihovega obskurnega sveta in jim podelil monumentalen status. K temu ga ni silila potreba po fotografskem beleženju realnosti, temveč je predmete upodobil zgolj kot (negativne) oblike.
Vsak element slike ali grafike je postavljen z največjo mero skrbnosti in z namenom, da ustvari popolno uravnoteženo, a vendar subtilno dinamično kompozicijo. Taka natančna
kompozicija povzroča interakcijo med posameznimi oblikami na sliki, barvnimi polji, različnimi barvnimi odtenki ter robovi in vmesnimi prostori. Bogdan Borčić z enako skrbnostjo kot posamezne oblike slika tudi prostore med njimi (podobno kot je to pred njim storil že Vermeer), jim podeli monumentalen status – in posledično gledalcu omogoči, da te oblike prepozna kot upodobitve realnosti.
Eden od največjih dosežkov Bogdana Borčića je bila manipulacija tako imenovanih negativnih prostorov ali površin med upodobljenimi predmeti, ki jih pogosto dojemamo kot prazne in nepomembne. Gledalec navadno te vmesne, negativne prostore na sliki dojema kot ostanke in zato zanj nimajo pomena. Za slikarja pa je ta vmesni prostor enako, morda še bolj pomemben kot naslikan predmet, saj z njim uravnoteži kompozicijo. Bogdan Borčič postopek pripelje do te mere, da vmesnim, negativnim prostorom podeli nov pomen, ki presega tistega, ki ga imajo običajno upodobljeni predmeti, ti pa pridobe obliko, ki lahko spomni na nek realen predmet, v tem primeru na stol ali tloris ateljeja. Te negativne oblike se izmenjujejo z oblikami v prvem planu in celo prevzamejo njihovo vlogo, postanejo znaki z določeno konotacijo. Resonanca teh pomenov daje sliki povsem novo življenje.
Bogdan Borčić je slikarski postopek obrnil in vmesne prostore spremenil v glavne protagoniste kompozicije, podobno kot je v grafikah iz ciklov »Preproste reči« (2003– 2006) in »Alat za popravku brodova (Orodje za popravilo ladij)« (2009) nepomembnemu orodju podelil status portretiranca. Morda bolj kot drugi slikarji v tem času se je Bogdan Borčić zavedal pomena negativnih vmesnih prostorov in varljivosti podob. Podobno kot na sliki iz negativnih prostorov nastajajo oblike, ki gledalcu omogočijo, da prepozna navidezno realnost, tako se tudi majhen predmet na veliki beli površini spremeni v negativno obliko in postane zgolj navidezni atraktor, ki pritegne gledalčev pogled, čeprav gre umetniku zgolj in predvsem za kompozicijo in razmerje med barvno obliko in belo, neobdelano površino papirja.