Jože Tisnikar, Smrt ni konec
29. junij - 23. september 2018
Jože Tisnikar, Smrt ni konec
Opis

Jože Tisnikar (1928-1998), spominska razstava ob 90-letnici rojstva in 20-letnici smrti, Koroška galerija likovnih umetnosti, 29. 6.–16. 9. 2018


Letos se spominjamo 90-letnice rojstva in 20. obletnice smrti slikarja Jožeta Tisnikarja, ki je v mnogočem zaznamoval kulturno življenje Slovenj Gradca. V majhnem ateljeju njegovega doma so vstajale na platna podobe, ki so številnim piscem o sodobni likovni ustvarjalnosti ponujale vedno nove izzive. Bržkone ni pomembnejšega slovenskega umetnostnega publicista, ki ne bi vsaj bežno zapisal sodbe o sugestivnem umetniku izpod Pohorja in njegovem nenavadnem slikarstvu. Rezka in premočrtna humanistična sporočilnost Tisnikarjevih slik je bila vselej mikavno izhodišče za vsakovrstne interpretacije, robna eksistencialna izkušnja in morbidnost ambienta bolnišnične prosekture pa nista uročili zgolj slikarja samega in za vselej določili formalni in vsebinski okvir njegovega likovnega obzorja, temveč sta s hipnotično močjo pritegnili tudi številne občudovalce samosvoje umetniške izpovedi. Dela izjemne ekspresivne moči danes prištevamo med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti.
"Zaznamovati hočem človekove poslednje ure, pa tiste, ki ostajajo za njimi, in tudi, kaj se s tem bitjem dogaja naprej, zakaj prepričan sem, da na nek način živi dalje. Nemogoče je, da bi se kar tako razblinil", je zapisal k eni izmed svojih značilnih slik mogočnega opusa, ki bo tudi njegovo prisotnost slej ko prej ohranil daleč onkraj minljivega.  
    Jože Tisnikar je najpomembnejši slovenski samouki slikar in eden izmed največjih in najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev druge polovice dvajsetega stoletja. V štiridesetletnem ustvarjalnem loku je prepričljivo razprl svojo občutljivo notranjost in v podobe vtkal iskrena sporočila travmatične osebne izkušnje, ki se je začela v težki mladosti na obronkih pohorskih gozdov, se nadaljevala v soočenju z medvojnimi prizori in se v šestdesetih letih, če ne bi bilo blažilne slikarske izkušnje, skoraj usodno končala v brezizhodnem labirintu omame. V prosekturi slovenjgraške bolnišnice, kjer je bilo njegovo nenavadno delovno okolje, odeto v hladne zelene in bledorumene barve, so vzniknile slikarske vizije, s katerimi se je ne samo simbolno, temveč nadvse resnično soočil s slutnjo sveta onkraj ter se morda kot nihče pred njim približal odgovorom na usodna vprašanja, razpeta med življenjem in smrtjo. Slike so natančni, domala zrcalni odsev njegovega plahega, v današnjem času brezobzirnega hlastanja za minljivimi dobrinami nepojmljivo prostodušnega značaja, ki je z osupljivo preprostostjo sestavil neverjetno galerijo pretresljivih upodobitev končnega kot del nezaustavljivega življenjskega krogotoka, zaznamovanega morda zgolj z igro usode, nepredvidljivim krmarjem v hoji za križem ali mimo njega.
     Njegova zapuščina je strnjena v impozanten niz podob. Njihovo izvirno humanistično sporočilo je sad impulzivnega, do globin duhovne polnosti razgaljenega in le čutnim vzgibom zavezanega ustvarjanja. Tisnikar ni poznal cenenega sentimenta. A čeprav je bila njegova slikarska pripoved trpka, je bila vanjo vtkana tudi neka posebna toplina, ki smo je bili vsak dan v neposrednem stiku s tenkočutnim umetnikom deležni vsi, ki smo ga tudi osebno poznali. V ozadju vsake od  naslikanih podob tiči zgodba iz življenja, lastnega ali pa iz življenja tistih, ki jih je v letih službovanja pospremil na zadnji poti. A travmatski naboj teh človeških dram je znal povzdigniti v sfero končnih simbolov bivanja in nehanja. Predanost ustvarjanju in instinktivna zavezanost svojemu motivnemu svetu je kljub pomanjkanju klasične slikarske izobrazbe, a ob osupljivem tehnološkem znanju, rodila dela, ki so na svoj poseben način popolna.
    Povsem nenavadni likovni izraz, ki mu zlepa ni moč najti para tudi v tuji umetnosti, je botroval številnim uspehom, ki so se v zadnjih letih pred nenadno smrtjo celo stopnjevali. V to so nas prepričevale številne samostojne razstave doma in v tujini, štiri monografije, velika pregledna razstava v okviru prireditev Evropskega meseca kulture v Ljubljani, izid izjemne knjige s poezijo Daneta Zajca v Tisnikarjevi opremi, sodelovanje pri scenskih projektih, tudi v Shakespearovem gledališču v Londonu, in nazadnje velika retrospektivna razstava v domačem Slovenj Gradcu leta 1998.
Jože Tisnikar je v veliki meri zaznamoval značaj Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu od njenih začetkov ob koncu petdesetih let preteklega stoletja dalje, ko sta ambiciozni hram umetnosti Karla Pečka in samonikli slikar vzajemno rasla, drug drugemu mentor in učenec hkrati. A tudi po tragični smrti je samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence ostala neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, vtkanih v eno izmed osrednjih zbirk galerije, ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. V galeriji se je izoblikovala tudi pomembna zbirka Tisnikarjevih del iz vseh ustvarjalnih obdobij, med njimi so nekatere ključne slike iz dokončanega in zaokroženega opusa, ki so že leta 2008, ob deseti obletnici smrti ustvarile ambient za simpozij o »fenomenu Tisnikar«, deset let kasneje pa zopet ponujajo zgovorno izhodišče za poglobljeni prikaz umetnikovega življenja in dela v osrednji razstavi Koroške galerije likovnih umetnosti v letu 2018, s katero se priklanjamo izjemni zapuščini velikega mojstra.