WOLFGANG LAIB: Durchgang - Übergang / Prehajanje
5. avgust - 2. september 2009
WOLFGANG LAIB: Durchgang - Übergang / Prehajanje
Opis

Wolfgang Laib se je s svojim delom umaknil iz hrupno utripajočega sveta. Iz New Yorka, kjer je imel v prvi polovici osemdesetih let atelje, se je vrnil v odmaknjenost in tišino podeželja s travniki in gozdovi na robu majhnega švabskega mesta, kjer je odrastel. Tam si je v harmoniji z naravo poiskal svoj delovni in življenjski prostor. Iz narave in njene polnosti zajema svojo umetnost askeze.

V smislu simbioze med življenjem in delom je Wolfgang Laib blizu Josephu Beuysu, a je obenem njegov antipod – antipod v smislu odnosa do življenja in drže, ki – drugače kot pri Beuysu - ni vpeta v globoko zakoreninjeno krščansko filozofijo trpljenja, temveč v indijsko filozofijo podobe življenja. Po hindujski veri to ustreza odrešenju z uvidom in v tem se kaže pozitivno izhodišče. Bistvo sveta (brahman) in bistvo človeka je potrebno pripeljati v sozvočje, da postaneta eno. To je cilj, ki kot v vseh velikih verstvih sveta vsebuje tudi etiko skromnosti, tukaj še posebno askeze, Laibovega načina življenja in umetniške naloge. Oboje ne stoji le v sozvočju, temveč tudi v ritmu z naravo, s cikli letnih časov, časov cvetenja, nastajanja in minevanja, iz česar rase estetika harmonije in lepega. V takšne kategorije bi lahko uvrstili vsa Laibova dela. Vsem je skupna velika enostavnost. So izrazito minimalistična v smislu čistih izraznih sredstev in elementarnih oblik – oblik, ki izhajajo iz pravokotnika, kvadrata, kroga, trikotnika in stožca. Minimalistične so tudi v odnosu do praznega prostora, ki ga zahtevajo ob sebi: do praznine, ki obenem pomeni veliko tišino.

Laib ustvarja prostore magične prezence, bistveni za njihov nastanek nastane pa so izbrani materiali. Material je oblika misli. Gre za materiale velike čistosti, ki misli tudi duhovno osmišljajo. Na ta način nas ne nagovorijo le z vizualno in haptično navzočnostjo, temveč v enaki meri nagovorijo tudi našo zavest in našo duhovnost. Nekatera dela se nas polastijo tudi z duhom, zlasti tista iz čebeljega voska, ki razširjajo vonj, ki nas domala uroči. Materiali so mineralnega, rastlinskega in organskega izvora: kamen, cvetni prah, sadeže, vosek, s čimer prinašajo v delo čisto posebno svojstvo miselne igre. Kot naravni proizvod jih je mogoče izmenoma prepoznati kot nosilce ženskega, moškega ali nevtralnega principa. To pa daje umetniškemu delu posebno resonanco.

Ob tem so bistvene tudi barve, ki so lahko trde, mehke, tekoče, lahke ali težke. Laib uporablja beli marmor, belo mleko, beli riž, žareče rumeni cvetni prah regrata, lešnika, zlatice, bora, plošče čebeljega voska v barvi medu, zlato sijočo medenino, mat lesketajočo se pocinkano pločevino, neobdelani les brez leska in pečatni vosek v lestvici toplih barvnih tonov.

Laibov ustvarjalni proces se dogaja na način srečevanja: srečanja Vzhoda in Zahoda, odprtega in zaprtega, trdnega in tekočega, moškega in ženskega principa, yina in yanga. Največji kontrast to delo najde v poljih cvetnega prahu v žareče rumeni barvi in dveh brahmandah iz masivne temne kamnine. Kot v nekakšni mitski zgodbi stvarjenja stojita ta dva obklesana in polirana kamna v obliki jajca na začetku sedemdesetih let kot zarodka njegovega dela, pri čemer je prvi eratični blok iz trde črne kamnine, drugi pa iz rdečkastega marmorja. V svojih oddaljenih legah predstavljata spoj dveh svetov. Eden izhaja iz njegove hiše v južni Nemčiji, drugi iz Konye v Anatoliji, iz kraja, kjer je živel in je grob velikega afganistanskega mistika Djalala-od Dina Rumija iz 13. stoletja. S to jajčasto obliko je Laib raznolikost in pestrost pojavnega sveta povzdignil na skupni imenovalec zaključene enovitosti.

Pri vseh teh delih je tako za opazovalca kot nastopajočega subjekta v ospredju doživetje. Občutimo dogajanje, iz katerega slutimo prenovo in ponavljajočo se idejo začetka. Razstava ponazarja duhovno, pravzaprav sakralno v umetnosti. Laibova dela vsebujejo sakralno avro in kultni značaj. To poživlja njihovo estetiko, jo poduhovlja, jo zaniha. Za njihovo čutno pojavo stoji miselni svet in zavest o razumevanju človeka kot dela celote, kot dela kozmosa – uvid, ki je pri človeku, pragmatično povrženemu vzorcem obnašanja v modernem stehniziranem svetu že davno izgubljen.

Laibova potujoča razstava predstavlja, kot vselej, takorekoč njegovo celotno delo. Na začetku stoji »mlečni kamen«. Laib ga je, kot vse svoje objekte, vselej predstavljal v različnih dimenzijah in variacijah. Tudi cvetni prah posuje včasih v obliki pravokotnika, naslednjič kvadrata, enkrat ga nasuje v majhne stožce kot »pet neprehodnih gora« ali pa ga razstavi zaprtega v steklene kozarce, v obliki torej, v kakršni ga nabira in hrani. Tudi objekti in arhitekturne forme iz čebeljega voska obstajajo v različnih verzijah: so hišice, ki spominjajo na relikviarije, zigurati, ladjice v pohodnih prostorih. In seveda riževe pojedine – majhne medeninaste skodelice z rižem, nanizane kot za obhajilo v samostanu. Ena izmed podob pa obstaja kot simbol nedotakljivosti, saj vsebuje zlatorumeni s svetlobo napolnjeni cvetni prah. Pogled k tem delom je vselej izmenično usmerjen k tlom ali v višino skoraj do stropa: k razsežnim ploskvam cvetnega tepiha ali k čvrstim oblikam majhnih zgradb, relikviarijev, ziguratov, ladjic iz čebeljega voska okraste barve brez leska, ki počivajo na lesenih, na zid pritrjenih konzolah ali na visokih lesenih konstrukcijah, postavljenih v prostor. Njegova zadnja dela - ladjice, ki se peljejo skozi prostor na visokih lesenih konstrukcijah – vključujejo misel o življenju po smrti. Ladjice simbolizirajo vožnjo, prehod v deželo mrtvih. Mit izhaja iz starega Egipta, kjer si faraoni že za življenja niso zgradili le grobnic, temveč tudi ladje, ki jih bodo z vzhodne obale Nila, iz kraljestva živih, prepeljale na zahodno obalo, v dolino mrtvih.

Delo Wolfganga Laiba se v svoji preprostosti in minimalističnih variacijah upira vsemu tistemu kar sodobni svet prepoznava kot nujno: kraljestvu izumov in obveze, da je vedno znova potrebno ustvariti nekaj novega.

(Iz razstavnega kataloga, odlomki besedila Barbare Catoir, 2000)