Prvo sodobno likovno razstavo v Slovenj Gradcu so odprli leta 1954: razstavo designa Švedska kuhinja. Kmalu zatem so v stari mestni hiši na Glavnem trgu uredili razstavne prostore in leta 1957 tudi uradno ustanovili Galerijo. Program je oblikovala skupina mladih, akademsko izobraženih zanesenjakov na čelu z diplomantom ljubljanske Akademije za upodabljajočo umetnost slikarjem Karlom Pečko, ki je institucijo kot direktor uspešno vodil do upokojitve leta 1997. V skladu z ambicioznimi razstavnimi načrti so leta 1966 zgradili nov razstavni paviljon in organizirali prva veliko mednarodno likovno manifestacijo Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, ki je začrtala mednarodno razstavno politiko institucije z razstavami pod pokroviteljstvom Zduženih narodov še v letih 1975, 1979, 1985 in 1991.

Mesto Slovenj Gradec je zlasti zaradi prizadevanj Galerije dobilo zveneč naziv Mesto - glasnik miru. V letu 1997 je mednarodna razstava Umetnik v urbanem okolju povezala mesta Glasnike miru z vseh koncev sveta, do danes pa so se zvrstile še številne razstave, s katerimi so domači in gostujoči kustosi spremljali aktualno likovno dogajanje doma in v svetu. Med njimi so vselej izstopale predstavitve angažiranih likovnih praks, domača likovna produkcija pa je bila postavljena ob bok tuji. Z darili, volili in odkupi se je oblikovala pomembna mednarodna likovna zbirka. V stalni galerijski zbirki imajo posebno mesto dela umetnikov, ki so povezani s Koroško in Slovenj Gradcem. Posebna referenčna točka zbirk predstavlja slikarska zapuščina Jožeta Tisnikarja (1928-1998), ki je s svojo ekspresivno izraznostjo in značilno ikonografijo »življenja in smrti« postala prepoznavna v Sloveniji in v svetu, ob njej in z njo pa nastaja zbirka Hommage Tisnikarju z deli domačih in tujih avtorjev sorodne avtorske poetike.