Jožeta Tisnikarja opredeljuje posebna življenjska zgodba, slogovno pa temni modernizem.  Bolnišnično okolje, zlasti travmatični ambient prosekture, je izoblikovalo njegov ustvarjalni način ekspresivne figuralike. Zavezan je iskreni elementarnosti in nezavednim arhetipom, ki skozi minljivost dajejo vrednost življenju. Njegova čuteča človečnost nas vodi skozi krogotok življenja in smrti; zavemo se, da je življenje krhka eksistenca in je zato pomemben vsak trenutek. Občutimo odtekanje časa, hkrati pa večnost slehernega trenutka.

Rodil se je 26. februarja leta 1928 v Mislinji. Leta 1948 je služil vojaški rok in se usposabljal za bolničarja, kar je postalo zanj pomembno  življenjsko poslanstvo. Leta 1951 je dobil službo v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Začel je slikati. Podpiral ga je primarij dr. Stane Strnad, ki ga je leta 1954 seznanil z akademskim slikarjem in galeristom Karlom Pečkom.  Pečko  ga je spodbujal, da slika motivni svet, ki ga najbolje pozna. Leta 1955 je naslikal prvo oljno sliko iz ambienta prosekture. Leta 1963 ga sprejmejo v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in istega leta tudi prvič razstavlja v tujini v galeriji Künstlerhaus na Dunaju. Pomembno nacionalno nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1970.

Od leta 1958 do 1998 je več kot stokrat samostojno razstavljal doma in v tujini; tudi na številnih skupinskih razstavah. Po veliki in odmevni retrospektivni razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu leta 1998, je 30. oktobra 1998 umrl v prometni nesreči. 

Vladimir Veličković z vizualnimi nagovori slikarskih metafor analizira življenje; zna izraziti moč in nemoč, življenje in smrt, minljivost in večnost, agresijo in stanja po kataklizmi, naslika več kot tišino in stanje nirvane, gibanje in statičnost, monokromnost in barvitost: dvojnost vsega bitja in nehanja. V pokrajine zemlje in duše je vgradil življenje in smrt, trenutek in večnost, temo in svetlobo na obzorjih preporoda in očiščenja. Žareča sublimacija katarze se kaže kot ogenj, kot absolutna svetloba in kot eliksir življenja. Veličković nosi v sebi visoko etično držo, z moralno vizijo in veličino preroka združuje ves patos življenja in smrti; je seizmograf vseh človeških gonov, med njimi najmočnejšega – gona smrti.

Rodil se je 11. avgusta leta 1935 v Beogradu. Končal je študij arhitekture  na Fakulteti za arhitekturo v Beogradu ter bil pozneje sodelavec Mojstrske šole slikarstva Krste Hegedušića. Od leta 1966 živi in ustvarja v Parizu, tam je bil med leti 1983 do 2000 tudi profesor na Likovni akademiji (École Nationale Supérieure des Beaux-Arts). Od leta 1984 je član srbske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2005 tudi francoske Akademije umetnosti. Odlikovan je bil z najvišjim francoskim priznanjem na področju kulture in umetnosti  - Commandeur dans l ̕ ordre des Arts et des Lettres. Je tudi nosilec naziva Chevalier de la Légion  d ́Honneur. Od leta 1963 je več kot dvesto petdesetkrat  samostojno razstavljal v pomembnih evropskih galerijah in drugje ter bil vabljen na selekcionirane skupinske razstave (npr.že leta 1972 na XXXVI.  mednarodni bienale v Benetkah), leti 2011/2012 pa je zaznamovala velika osebna pregledna razstava »Les versants du Silence« v Les Abattoirs - u v Toulousu. Njegova dela se nahajajo v pomembnih zbirkah evropskih muzejev in galerij, tudi izven Evrope, npr. v Braziliji, ZDA in na Japonskem.