Nika Autor predstavlja Slovenijo na Beneškem bienalu
Nika Autor predstavlja Slovenijo na Beneškem bienalu
Opis


Paviljon Republike Slovenije
Na 57. mednarodni umetnostni razstavi – La Biennale di Venezia

NIKA AUTOR
Obzornik 63 – Vlak senc

Komisarka: Zdenka Badovinac, Moderna galerija, Ljubljana
Kustosinja: Andreja Hribernik

Na 57. mednarodni umetnostni razstavi – La Biennale di Venezia – bosta Slovenijo predstavljali umetnica Nika Autor in kustosinja Andreja Hribernik.  
V zadnjem času smo na polju angažirane kinematografije priča intenzivni revitalizaciji obzornika kot oblike radikalnega gverilskega nefikcijskega filma, ki je izviral iz razrednega boja in si prizadeval dodati svoj delež v procesu družbenih sprememb. Podobno kot so v 60. in 70. letih angažirane obzorniške dejavnosti izvirale iz neposrednosti družbenega boja in političnega aktivizma  kolektivnih zavzemanj v ZDA, VB ali Franciji, tudi aktualne obzorniške prakse izhajajo iz družbenih bojev in kriznih žarišč. Obzorniki 21. stoletja tako črpajo svoj navdih iz dejavnosti protiglobalističnih gibanj, iz gibanja Occupy, eskalacije rasizma, stopnjevanja imigrantsko-begunskega vprašanja in drugih oblik širjenja nasilja med različnimi družbenimi skupinami.
V Sloveniji se obzorniška dejavnost odvija v sklopu neformalnega kolektiva ustvarjalcev (Obzorniška fronta) s področja filmske, kulturne in politične kritike ter umetnosti. Izhaja predvsem iz zavzemanja za pravice beguncev in brezpravnih delavcev ter črpa inspiracijo iz družbenih protestov, ki so v obliki masovnih ljudskih vstaj v letih 2012–2013 pretresali državo. Nika Autor deluje v okviru omenjenega kolektiva, Obzornik 63 pa je izraz družbene kritike, ki je lastna tudi sami formi anti-obzornika, in se osredotoča na  koncept vlakov, potovanja ter iskanja sreče drugje.
Obzornik 63 sledi smernicam obzorniške dejavnosti ter poizkuša umestiti in razumeti določeno podobo – drobec posnetka, nekoč slavne železnice Beograd–Ljubljana, kjer begunci danes ne potujejo v vagonih temveč  med kolesjem vlakov. Obzornik 63 se poda v vizualno raziskovanje železnic, njihovega zgodovinskega, socialnega in političnega konteksta. Esejistični in asociativni elementi Obzornika 63 povezujejo omenjene vsebine z iskanjem sreče, z idejo potovanja v trenutni družbeni realnosti, kjer je hrepenenje po sreči vse prepogosto povezano s potjo drugam ali celo z nujnostjo iskanja možnosti golega preživetja. Nika Autor se pri zasnovi obzornika sklicuje na njegovo klasično obliko in plasti različne vsebine, ki jih povezuje z esejistično naracijo in vizualnimi elementi. Specifika Obzornika 63 je, da se giblje na meji med klasičnim informativnim in angažiranim anti-obzornikom ter esejističnim in eksperimentalnim filmom, ki gledalca vodi skozi zgodbo, medtem ko mu dopušča prazna polja za lastno refleksijo.

Sestavni del razstavnega projekta predstavlja tudi zbornik tekstov, ki sledi strukturi, ki je vpisana v formo obzornika. Zbornik, ki so ga uredili Nika Autor, Andreja Hribernik, Ciril Oberstar in Andrej Šprah, združuje tako strokovna besedila kot tudi literarne in vizualne elemente, osredotočene na analizo stanja na področju aktualne obzorniške dejavnosti in njenih ključnih žariščih, hkrati pa odpira tudi možnost refleksije določenih historičnih poudarkov, s katerimi aktualne pobude stopajo v dialog ali iz njih črpajo svoj ustvarjalni naboj.

Sodelujoči: Darran Anderson, Nika Autor, Franco Berardi - Bifo, Igor Bizjan, Sezgin Boynik, Nicole Brenez, Creative Agitation (Travis and Erin Wilkerson), Mirjana Dragosavljević, Anja Golob, Andreja Hribernik, Miklavž Komelj, Matjaž Lunaček, Jurij Meden, Bill Nichols, Ciril Oberstar, Svetlana Slapšak, Igor Španjol, Andrej Šprah, Ivan Velisavljević, Vladimir Vidmar, Thomas Waugh, Jelka Zorn.

Produkcija: Moderna galerija, Ljubljana v sodelovanju s Koroško galerijo likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Danes so bili iz Slovenije izgnani Carol, Adel in Hany.

Vse tri sem poznala, saj sem z njimi v lanskem letu preživela kar nekaj mesecev, ko smo skupaj s čudovito ekipo zagnanih posameznikov poskušali vzpostaviti drobec normale v popolnoma nečloveški, absurdni in dehumanizirajoči instituciji, ki se imenuje azilni dom. Vsak dan smo poskušali premikati meje ponižujočih odnosov in pogojev bivanja, po milimetrih in gramih. A ti milimetri so se merili v vesoljskih miljah in bili težki tone.

Ne gre za to, da bi jih morali poznati ali da bi potrebovali izkušnjo, da vemo, da je to, kar se je zgodilo danes in se bo dogajalo tudi jutri, hudo narobe, da vemo, da so rasizem, ksenofobija in izključevanje nedopustni. To, kar smo lahko danes v zgodnjih jutranjih urah videli pred azilnim domom, se v tišini odvija za stenami azilnih domov, v postopkih MNZ-ja in za visoko ograjo Centra za tujce vsak dan, prav vsak. To je prostor normalizacije norosti, normalizacije poniževanja in izključevanja. To je prostor, kjer tisti, ki so v službi pomoči ranljivejšim (v tem primeru sociali delavci) z nasmehom, ki ga vidimo na fotografijah, pospremijo begunske družine v deportacijsko izvrševanje, in kjer tisti, ki potrebujejo pomoč, vsakodnevno doživljajo pritiske, poniževanja in popolno razčlovečenje v že naprej izgubljenih pravnih postopkih in v že naprej pripravljenih in natančno določenih psa nevrednih pogojih bivanja.

Lani sem prejela laskavo povabilo, da v letu 2017 predstavljam Slovenijo na Beneškem bienalu z delom, ki naj bi nagovarjalo, aktiviralo in angažiralo pogled. Izbira bi lahko bila tudi drugačna. Sedaj zastopam državo, ki v ksenofobnem in sovražem odnosu (zadnja nasprotovanja naselitvi beguncev v Škofijah, sprejetje novega zakona o tujcih, azilni postopki zapiranja in vračanja beguncev itd.) do ljudi, ki iščejo zatočišče, mir in predvsem normalno življenje, to do skrajnosti onemogoča. Temu nasprotujem, kot umetnica in kot človek. Proti temu glasno in jasno protestiram, zato država, gospa Györkös in gospod Cerar, nehajte takoj. Nehajte zdaj!

Umetnost je tista kategorija družbe, ki združuje dejavnike družbenega in ne ostaja brezbrižna do socialnega in političnega konteksta, v katerem obstaja. A kako naj obstaja in se ohranja, ko v isti državi na obroke uničujemo človeška življenja? In kako naj v tako absurdni situaciji razmišljamo o umetnosti, sploh ko se vsiljuje trdovratna misel, "da so časi ko je pogovor o drevesih skorajda zločin, ker vsebuje toliko molka“? Za družbo vključevanja, strpnosti, enakopravnosti in za družbo odprtih meja za vse begunke in begunce, brez izjeme!

Nika Autor

Moderna galerija in Koroška galerija likovnih umetnosti, producenta letošnjega Beneškega bienala podpirata in podpisujeta izjavo.