20. bienalna razstava domače in umetnostne obrti
V Slovenj Gradcu  od 17. septembra do 11. oktobra poteka že okrogla, dvajseta zaporedna razstava domače in umetnostne obrti.
Razstava domačih in umetnostnih obrti, ki se je »rodila« 1977 v Slovenj Gradcu, je neposredni odraz ocenjevanja izdelkov DUO, ki ga razvija in ohranja Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Pomeni odraz dejanskega stanja na tem področju rokodelstva, igra pa tudi pomembno  vlogo pri prebujanju  ustvarjalnosti na področju  rokodelstva, ki  je bilo  v  času prvih razstav razmeroma slabo razvito in ga je bremenil negativni predznak  tehnološke, oblikovne in vsebinske zaostalosti. V 80. in 90. letih je sledil razcvet te dejavnosti, razstava pa se je zato preusmerila k prikazu le najbolj  kakovostnih izdelkov, ne pa zgolj k  prerezu celotne produkcije. Usmeritev k prikazu  najbolj  kakovostnega  v obdobju  dveh let je bila posledica delovanja Strokovne komisije za preverjanje izdelkov, ki je vzpostavila strokovna merila za presojo kvalitete, in ki podeljuje certifikate; OZS pa ob razstavah podeljuje še najvišje priznanje, Zlato vitico. Razstave so torej odražale kakovostno  presojo in s tem postavljale smernice preostalim rokodelcem, osveščale pa so tudi  obiskovalce, ki  so  si  lahko  ogledali najboljše izdelke minulega dvoletnega obdobja.
Letošnja razstava uvaja še eno  novost: v nasprotju  z dosedanjo prakso so tokrat  vabilo za sodelovanje na razstavi prejeli le člani Sekcije za domačo in umetnostno obrt, oziroma Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki so prejeli certifikat. Koncept razstave je tak, da lahko  vsak posamezni izdelovalec  razstavi  po en izdelek s posameznega področja, na katerem  deluje (na primer čipkarstvo, lončarstvo, izdelek iz  lesa, keramika itn.), in   ki kar najbolje prestavlja njegovo veščino in ustvarjalnost.  Poseben sklop razstave je tudi tokrat predstavitev prejemnikov priznanja Zlata vitica, priznanja, ki  ga OZS podeljuje izdelovalcem z bogatim ustvarjalnim opusom, ki so se izkazali  tudi  v oblikovanju, ne le v kvalitetni izdelavi. Ta priznanja je na razstavah OZS začela podeljevati leta 1998, vsakič pa jih podeli največ štiri.
Čas ob razstavi je tudi  priložnost, da državi (ki rokodelstvu nikoli ni bila pretirano naklonjena, v zadnjih desetih letih pa je s svojo nestimulativno politiko povzročila celo zapiranje mojstrskih delavnic) ponovno izpostavimo pomen ohranjanja tega segmenta kulturne dediščine in malega gospodarstva. Če je bila skrb za domačo in umetnostno obrt v času prvih razstav razporejena med več gospodarskih in političnih subjektov, ki so o tem sprejeli celo družbeni dogovor, je v zadnjih letih ta skrb v celoti prepuščena Obrtno-podjetniški zbornici. S kvalitetnim tradicionalnim in sodobnim rokodelstvom se ukvarja vse več ljudi, predvsem mladih, ki v tem vidijo možnost svojega preživetja in izražanja. Le v kolikor bo država v prihodnje omogočila rokodelcem boljše pogoje dela, bo tudi prihodnost panoge zagotovljena.

Goran Lesničar