Back to archive
exhibition
Hommage Tisnikarju in Pivkove podobe slutnje
02. 03. 2007 - 06. 05. 2007
Galerija Slovenj Gradec


Slikar Jože Tisnikar (1928–1998) sodi v krog obujenega ekspresionizma. Prvo oljno sliko (Obdukcija) iz ambienta prosekture je naslikal leta 1955. Bolnišniško okolje v Slovenj Gradcu, zlasti travmatična klima prosekture, je izoblikovala njegov ustvarjalni kredo, zaradi katerega je postal eden najbolj posebnih in prepoznavnih slikarjev v Sloveniji in tudi v mednarodnem prostoru. Sredi največjega ustvarjalnega zagona, ki so ga Tisnikarju prinesla devetdeseta leta, pa je bil njegov opus ob tragični smrti sklenjen. Umetnikov opus vrednotimo kot izjemnega. Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu hrani njegova izbrana dela. Zbirko pa želimo predstavljati na poseben način, v dialogu z deli drugih avtorjev, za katere je značilna poetika »tisnikarjevske« eksistencialne napetosti, zato smo jo poimenovali Hommage slikarju Jožetu Tisnikarju.
Že leta 2001 smo soočili dela Jožeta Tisnikarja z deli kiparja Mirsada Begića in nadaljevali še z deli Zdenka Huzjana. S Tisnikarjem sta odlično vzpostavila dialog še Valentin Oman in Zoran Mušič. Vzporedno smo s takšnimi nagovori iskali dialoge še v drugo smer in odkrivali nove poglede. Nagovor fotografa Dragiše Modrinjaka je bil edini v smislu dokumentarne fotografije; slikar in fotograf sta vzpostavila poseben odnos in tudi časovni razpon njunega dialoga moramo šteti v desetletjih.
Tisnikar je zavezan iskreni elementarnosti, Begić z intelektualno percepcijo beleži stanja človekovega bivanja, pri Huzjanu skozi telo slike uzremo odsev metafizike. Oman ustvarja podobe, ki jih je izrisalo človekoljubje. Iz Mušičevih del diha krhkost eksistence vsega živega: v spomin in opomin, tako kot je svoje Dachauske spomine iz cikla Nismo poslednji prelil v pretresljiv likovni jezik. Tudi Bogdan Borčić se je šele po šestdesetih letih lahko soočil z izkušnjami taboriščnika in se nanje odzval kot slikar ter dopustil, da postopoma in skozi reduciran predmetni svet odkrivamo globine njegovih spominov.

Distinkcije in približevanja umetnikov v tisnikarjevskem vzdušju so nanizane v bogatem registru formalnih, mitoloških, filozofskih in drugih razlik. Tudi pri razstavah gre za umetnostnozgodovinsko interpretacijo z analitičnim pristopom in distanco časovnega okvira med umetniki različnih generacij. Vsem pa je skupno občutenje tesnobe ali eksistencialni krč, ki v ustvarjenem delu odkriva in rešuje zapletene razsežnosti življenja in zavedanja o minevanju. Tesnoba in nič sta v medsebojni odvisnosti, kakor je tudi usoda enotnost nujnosti in naključja. Sprejeti tesnobo in grožnjo niča je posebno občutenje. Umetnik postane katalizator tesnobe in strahu pred minljivostjo. Takšno ustvarjanje pomeni zajedati se v lastno substanco, v vsako stvaritev dati del sebe, se darovati, kajti v umetnika je vtkana tekstura sveta in dano mu je spoznavno izkustvo.

Tisnikar je zanimal mnoge ustvarjalce ne le v polju vizualne umetnosti, vključujoč film in gledališče. Njegovo ustvarjanje je postalo inspiracija, čeprav včasih na nezavedni ravni. Z mnogimi umetniki ga je mogoče povezati zaradi sorodnosti poetike. Med njimi pa so tudi ustvarjalci, ki odkritosrčno priznavajo, da se jim je z odkritjem Tisnikarjevega sveta spremenil lasten ustvarjalen kredo. Občutljivost v smeri eksistencialne in ekspresivne izraznosti je brezčasna in vedno aktualna tudi za mlajšo generacijo ustvarjalcev.

Herman Pivk je Tisnikarja »odkril« že v študentskih letih in navezal z njim pristen stik. Prvotno je bil ta stik vezan na diplomsko delo na temo portreta. Medij je bila fotografija. Vedno bolj pa je izbrani medij prehajal v slikarsko učinkovanje, saj je Pivk iznašel način, da so svetlobne vrednosti gradile na potezi, »barvnih« vrednostih in siceršnjih zakonitostih slikarstva, v dinamiki in sekvencah pa se je približal filmskemu zapisu. Tako so nastale Pivkove podobe slutnje. S tem pojmom bi bilo mogoče opredeliti vzdušje podob, pa naj gre za upodobitve prepoznavnih likov, umeščenih v nedoločljiv prostor, ali za sledi nekih bitij, predmetnega sveta in narave. Vsaka podoba se nanaša na podobo pred njo in vsaka naslednja ima zametke tako v predhodnici kot tudi v tisti, ki jo lahko le slutimo. Tukaj sosledje časa ne igra pomembne vloge in fenomen medija ustvarjalcu to omogoča. Moral pa je odkriti način, kako osvojiti medij in narediti slutnjo prezentno. V tem smislu je Pivk raziskovalec. Ustvari sosonce in njegove odseve v vtisih gledalca. Pri tem ni pomembno, ali gre za upodobitve ljudi, živali, rastlin ali pokrajine, materialnost njihove eksistence je irelevantna. Bolj je pomembno intuitivno zaznavanje bitij, narave in naše bivanjske izkušnje. Tako ustvarjalcu kot gledalcu oziroma opazovalcu je tukaj prepuščena lastna invencija. Ta nas vodi tako v doživetje estetskih likovnih občutij kot tudi do občutenja tesnobe, zavedanja minljivosti, a tudi lepote in veselja do življenja. Tako kot je zapisal pesnik Dane Zajc, s katerem je Pivk prav tako vzpostavil poseben ustvarjalni nagovor v skupnem projektu v Belino bi zaplaval.
V belino bi zaplaval. 
V čisto. Brez dna. 
Brez obzorja. 
Bi se vrnil?
V belini bel.
V belo raztopljen. 
Breztelesen. 
Bi še prišel nazaj?