Back to archive
exhibition
Janez Suhadolc: Stoli
17. 06. 2006 - 23. 07. 2006
Galerija Slovenj Gradec


Postavitev eksponatov Janeza Suhadolca v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu  je nekaj posebnega. Ne le zato, ker je razstavljenih 179 eksponatov (prevladujejo seveda stoli (87), potem pa še nekaj drugih eksponatov iz njegove družine oblikovalskih realizacij: mize, pručke, stojala … in originalne risbe – načrti), temveč je zanimiv tudi dialog s slikami iz Stalne galerijske zbirke: z deli Bogdana Borčića – njun dialog je še posebej intenziven, ker je Borčić v tokratno postavitev vključil svoja dela, ki prav tako obravnavajo stole –, Daniela Burena, Viktorja Vasarelyja, Anne Trojanovske, Gabriela Belgeonna, Pina Poggija, Alije Hafizovića, Bertila Wahlberga, Heina Partanena, One B., Kiarja Meška, Lojzeta Logarja, Miće Popovića, Virgilija Nevjestića, Zvonka Lončarića, Vlada Jakelića, Nikola Koydla, Marka Šušteršiča, Jožeta Tisnikarja, Valentina Omana, Ive Šubica, Haralda Draušbaherja, Gustava Gnamuša, Saše Vrabiča, Petra Hergolda, Vide Slivniker, Klavdija Tutte, Zdenka Huzjana, Luke Popiča, Darka Lesjaka, Boruta Popenka, Štefana Marflaka, Eriko Marijo Bajuk, Antona Repnika, Karla Pečka, Avgusta Lavrenčića in Štefana Planinca. Namen postavitve ni, da bi Suhadolčeve stole enostavno postavili v prostor, po stenah pa bi bile slike avtorjev iz Stalne galerijske zbirke. Gre za avtorsko – Suhadolčevo – postavitev, za odnos njegovih del z deli drugih ustvarjalcev. Uporablja t. i. citate drugih avtorjev. Svoje eksponate in načrte postavi v takšno bližino delom drugih avtorjev, da jih je gledalec prisiljen gledati drugače, kot jih je sicer vajen (velikokrat namreč gledalec le površno zaobjame celoto, detajli ga skoraj ne zanimajo, slika postane bolj »oprema« prostora, pravo doživetje slike je tako okrnjeno). Tokrat pa je drugače. Gledalec je prisiljen iskati detajle in strukture, tako slik, kot Suhadolčevih eksponatov. Za nas galeriste je takšna postavitev toliko bolj nenavadna, nekaj posebnega, saj največkrat postavljamo eksponate »na čisto«. Najraje imamo, da je vsak avtor s svojim delom na ločeni steni …, in čim manj dialogov z drugimi deli, razen, če je koncept razstave takšen, ki želi avtorje povezati. Tokrat pa je postavitev, ki ruši naše ustaljene načine. Ob prvotnem vtisu, ki kaže skupine eksponatov tesno skupaj in nas rahlo dekoncentrira, pa moram priznati, da »pademo« v postavitev. Odkrivamo detajle: oblike, strukture, poteze, barvo in njene vrednosti, risbo, arhitekturo … Suhadolčevi eksponati naenkrat niso več uporabni predmeti, berljivi so lahko tako kot slika. In nasprotno, slike postajajo bolj telesne, bolj prostorske … Paradigma za razmišljanje. Novo doživetje in res koristna izkušnja. Na stolih se kar naenkrat ne da sedeti (pa ne le zaradi postavitve), doživljamo jih kot skulpture, arhitekturo, slike … S takšno postavitvijo pa avtor ni želel izkoristiti druge avtorje in njihova dela za postavitev lastnih eksponatov.  Povzel je citate njihovih stvaritev in pri tem je opozoril na njihovo edinstvenost in vrednost. Z načinom branja je našo pozornost usmeril. Tako kot je leta 1975 znani francoski slikar Daniel Buren – tudi njega citira Suhadolc – v instalaciji v Slovenj Gradcu obesil svoj eksponat (znamenito modro–belo zastavo) skupaj z državnimi zastavami pred Galerijo; v enakem smislu, da svoja dela prilagodi naravi kraja, je storil tudi Janez Suhadolc. Učinkovito.

Milena Zlatar

JANEZ SUHADOLC
STOLI

»Prijetno mi je, če iz skoraj zavržene tvarine naredim izdelek, ki je nekaj vreden. To se mi zdi tako, kot če bi iz pepela vstal ptič feniks«. 
Janez Suhadolc

Arhitekt in grafični oblikovalec Janez Suhadolc, redni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, se že skoraj dve desetletji ukvarja tudi s snovanjem in izdelovanjem pohištva, predvsem stolov. Če so bili začetki njegovega tovrstnega ustvarjanja bolj naivni kot karkoli drugega in so predstavljali zgolj avtorjevo radovednost poizkusiti se kot snovalec in hkrati izvajalec lastnih zamisli, zasedajo dandanašnji, stoli Janeza Suhadolca pomembno mesto znotraj pohištvenega snovanja nepogrešljive sestavine notranje opreme. Poimenovani po naročniku ali po svoji obliki oz. funkciji, tvorijo Suhadolčevi stoli pisano paleto izvirnih unikatnih oblik in pričajo o mojstrskem obvladovanju raznovrstnega lesa, ki s svojo naravno danostjo omogoča pestrost oblikovnemu pristopu. In hkrati zahteva  spoštljiv odnos. Bodisi iz orehovega, češnjevega, slivovega, hruškovega, macesnovega ali kateregakoli drugega lesa, nam manj znane vrste, kakršen je les kalifornijske sekvoje, nastajajo stoli, klopi, mize, ki sprva pritegnejo z obliko in šele nato morda pomislimo tudi na njihovo uporabno vrednost. Razvajeni udobnega oblazinjenega pohištva ostrmimo nad trdnostjo in neizprosnostjo ravnih lesenih sedal, ki povrhu vsega lahko nastopajo v kombinaciji stekla ali kamna. Pri tem se morda niti ne zamislimo nad zgodovino stola, ki je v različnih kulturnih tradicijah sicer igral več ali manj podobno funkcionalno vlogo z razliko v materialu oz. pridatki. Egipčanski hieroglifi pričajo o zgodnji uporabi stola, namenjenega tistim višjim družbenim slojem ali zgolj kot prestol faraonov, torej vrhovnih poglavarjev kot to še danes velja v večini afriških plemen, kjer je stol za razliko od zahodne civilizacije, ki prestolonaslednike ustoličuje na monumentalnih, z dragocenim materialom okrašenih prestolih, prej skromen, dokaj majhen in namesto dodanih dragotin le domiselno izrezljan. Stari Grki so prestol imenovali ‘božji stol’ in mu s tem dodali veljavo, ki se je nadaljevala skozi kasnejša obdobja. V času temnega srednjega veka so se morali navadni smrtniki zadovoljiti s kamnitimi stoli ali klopmi, le za najvišje družbene sloje so bili primerni tudi bolj udobni sedeži. Podobno je veljalo tudi za renesanso (t.i. Savonarolov stol) in barok, ki so sicer obudili stole s prekrižanimi ‘nogami’, ki so v zg. srednjem veku veljali za avtoritativne (bronasti prestol frankovskega kralja Dagoberta). Šele z nastopom meščanstva v 18. stoletju je stol kot dokaj udoben z oblazinjenim sedalom ‘dosegljiv’ tudi nižjim slojem. Posledično temu se v naslednjih stoletjih stolom godijo lepši časi, saj se izdelavi tega nepogrešljivega kosa pohištva posvetijo umetniki, predvsem arhitekti (Gerrit T. Rietveld, L. Mies Van der Rohe, Le Corbusier …), ki večinoma ostanejo na ravni uporabne vrednosti stola in ga hkrati pojmujejo kot cilj umetniškega posega oz. oblikovalčevega raziskovanja. Kot zgolj umetniški eksponat pa stol nastopa tudi v dobi modernizma kot stol-umetnina (Antoni Tapies) ali stol-instalacija (Günther Uecker).
Podobno se z uresničevanjem lastnih idej poigrava tudi Janez Suhadolc, ki so mu na začetku nekateri očitali, da izdeluje težke in masivne stole, kar je privedlo do nastanka njegovega najbolj množično proizvedenega stola, ki s svojim imenom Lajt (ime je nastalo iz fonetično pisane angleške besede »lahko«) opravičuje svojo lahkost in obliko, saj ga je možno držati s konico iztegnjenega prsta. Širši javnosti sta se v spomin vtisnila Suhadolčeva (pre)stola narejena za papeža Janeza Pavla II. ob obiskih v Sloveniji leta 1996 in 1999, avtorja pa od takrat dalje spremlja tudi vzdevek »papežev mizar«.
Na tokratni razstavi, ki bo na ogled tudi v juliju in avgustu, bo prvič razstavljen Suhadolčev najnovejši izdelek posvečen slikarju Karlu Pečku. Stol Karel se bo tako pridružil bogati zbirki z okoli tisoč izvirnimi, unikatnimi in svojevrstnimi rešitvami.

Aleksandra Rošer