5. 7. 2013 – 8. 9. 2013

Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu v mednarodni zbirki hrani dela Viktorja Vasarelyja in Paola Minolija (1942), ki je že leta 1982 sodeloval na beneškem bienalu v okviru razstave »Umetnost in znanost«, v Slovenj Gradcu pa je razstavljal leta 1997 na mednarodni razstavi »Umetnik in urbano okolje«. Ob preučevanju galerijske zbirke me je zanimal  pojav in čas geometrijske abstrakcije v svetu in pri nas.
Geometrijsko abstrakcijo proučujemo v odnosu do znanosti in do intuitivnih vzgibov za matematični red; je istočasno logični razvoj in naključje. Čudimo se briljantnemu umu in človeški intuiciji. Skozi takšno perspektivo  laže razumemo tudi domače ustvarjalce, ki so hodili samosvojo, celo samotno pot in bili desetletja zvesti svojemu prepričanju in slikam, ki so bile realizacije njihovih mentalnih predstav in zaznav …
Ponovna aktualizacija geometrijske abstrakcije v Sloveniji, kar lahko vzporejamo z dogajanjem v mednarodnem prostoru, je vzbudila zanimanje za slikarje kot so Danilo Jejčič, Drago Hrvacki, Vinko Tušek in Josip Gorinšek. Prvi je dobil potrditev z odmevno razstavo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ko so leta 2012 razgrnili njegov bogat opus. Razstavo del Vinka Tuška (1936 – 2011), ki ga kritiki imenujejo »likovni urbanist«, smo v Koroški galeriji likovnih umetnosti gostili leta 2011. V želji (!), da bi lahko videli še opusa Draga Hrvackega in Josipa Gorinška, saj bi na ta način bila podoba tovrstnih likovnih nagovorov zaokrožena in popolnejša, mi je prvi izziv pomenil prav slednji.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Gorinšek ukvarjal z abstraktno figuraliko in bil dejaven tudi kot oblikovalec: je avtor številnih logotipov in celostnih grafičnih podob za takrat ugledne firme po vsej Jugoslaviji. Njegove oblikovalske realizacije so tudi serija odličnih potiskanih tekstilij in številni logotipi ter celostne podobe (mnogih, žal že ugaslih firm) in npr. za danes še vedno ugledno in prepoznavno firmo Zavarovalnico Triglav.
Gorinšek se odmika od znanstvenih izsledkov optičnih učinkov, univerzalnih pravil geometrije in se poklanja vitalistični sili slike. Blizu mu je svet glasbe. Risal in slikal od zgodnje mladosti, hkrati sta ga zanimala šport in šah. Po končani gimnaziji je razmišljal o študiju elektrotehnike, fizike ali matematike, pa je tik pred vpisom na naravoslovno fakulteto dobil pismo od njegovega gimnazijskega profesorja likovne vzgoje akademskega slikarja Bogunovića, ki mu je poslal obvestilo o sprejemnih izpitih na likovni akademiji. Le obvestilo in nič drugega. Gorinšek je razumel profesorjevo gesto. Pozneje nikoli ni obžaloval študija na Akademiji za uporabno umetnost v Beogradu, čeprav se je hkrati aktivno ukvarjal s športom in glasbo ter muziciral v raznih jazz orkestrih.
Primerjava Gorinška z utemeljiteljem abstraktne umetnosti  Kandinskim je zgolj zaradi muzikaličnosti našega slikarja, ki sliši barve in oblike še preden jih vizualizira. Gorinšek sicer ne slika tako kot Vasarely, ki uporablja optična pomagala in izsledke tehnike. Bližje mu je eksakten red, ki izhaja iz neoplasticizma, ki je nasprotje ekspresionističnemu nemiru ter minljivemu in trenutnemu načinu postimpresionizma. Do svoje abstraktne geometrije je prišel podobno kot veliki nizozemski slikar Piet Mondrian (1872 – 1944), ki je verjel v novo absolutno slikarsko resničnost in v strogo določene oblikovne strukture. Pri obema je imel majevtično funkcijo kubizem. Gorinšku je pomagal do spoznaj in nove slikarske opredelitve.
V snovnosti barv sta ravnotežje in gibanje vpeta v njihovo strukturo, sijaj in sublimacijo pa jim daje svetloba. Zdaj se enakomerno razliva čez barvno ploskev, drugič jo prežarja. Vendar telesa slike ne dematerializira, nasprotno, je enakomerno razpršena in zaradi nje Gorinškove slike žarijo. Barve niso osvetljene na način neonskih svetlobnih teles, temveč se zdi, kot da svetloba prihaja iz globin telesa slike. Govorimo o dimenziji barv.
Umetnikove  slike niso le estetski artefakti, magično nas zapredejo in delujejo meditativno. Snovno realnost in lasten razumsko emocionalen naboj je umetnik iz mentalnih slik spremenil v sublimna – živo utripajoča telesa slike.

Milena Zlatar, kustos razstave