LUKA POPIČ: Slike in grafike
10.12.2004 –

Razstava Luke Popiča »Grafike in slike« prinaša pregled desetletnega ustvarjanja. Popičev opus lahko razdelimo na tri segmente: grafike, slike in najnovejša dela, ki predstavljajo nekakšno sintezo obeh likovnih tehnik in sem jih zato poimenoval kar slike – grafike. Razstavljene grafike kažejo razvoj motiva od grobo ekspresionističnih posegov v nosilec slike, do najnovejših subtilnih barvnih študij v svetlih tonih.

Za Popičeva zgodnja abstraktna dela so značilne slike naslikane v črnih in sivih tonih. Slike so plastične, celo reliefne, saj Popič na njih lepi različne materiale (pesek, tkanino, časopis, uporabljene grafične matrice s katerimi je že odtisnil grafike). Na prelomu stoletja se je umetnik resneje spoprijel s problemom barve v slikarstvu in takrat so nastale velike monohromne površine v rdeči, modri ali zeleni. Še pomembnejši kot slikarstvo je Popičev grafični opus. Njemu lasten izraz pogojuje tudi povsem samosvoja tehnika kolagrafije, pri kateri grafik obdeluje ploščo iz kartona; na kartonsko ploščo poleg barve nanaša tudi druge snovi (pesek, tkanino, pvc folijo, časopis; podobno kot to počne kadar slika). Kolagrafija je gotovo Popičev primaren način ustvarjanja. Slike, kot tudi grafike, izdeluje na podoben način. Prvi korak v povezovanju grafike in slike naredi, ko na sliko nalepi grafično matrico. Ambivalentni status grafike stopnjuje potem do te mere, da grafiko spremeni v podlago slike, jo razreže in tako prilagodi prej izbranemu formatu. Grafika se spremeni v sliko.

Slikarstvo in grafika Luke Popiča prinašata pomembno osvežitev likovne prodkucije pri nas saj ponujata nove izrazne možnosti in presenečata s svežino in raziskovalno vnemo.

JOŽE MARINČ: STOPNICE
10.12.2004 –

Slikar Jože Marinč (1954, Doljna Briga pri Kočevski Reki), ki že dobri dve desetletji živi v Dobah pri Kostanjevici na Krki, je končal študij slikarstva pri profesorju Janezu Berniku na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Pri ustvarjanju je izhajal iz mimetičnega slikarstva, ki je temeljilo na klasičnih ikonografskih temah (figura, tihožitje, krajina).

Od začetka je njegovo slikarstvo inspirativno najizraziteje vezano na krajino, v drugi polovici osemdesetih pa se v njegovem slikarstvu začnejo pojavljati elementi abstraktnega ekspreisonizma. Danes je prepoznavnost njegovega slikarstva vezana predvsem na upodabljanje nepredmetnega, s poudarkom na barvitosti in potezi.

Marinčeva razstava Stopnice v grobem smislu predstavlja prenos razstave Stopinje (slednja je bila to poletje na ogled v samostanski cerkvici v Kostanjevici na Krki), kar lahko opazimo v posameznih elementih in sklopih, vendar tokrat z drugačno pripovedjo. Pri tej avtorski postavitvi je v ospredje stopila »čista« likovnost. Z razstavo Stopnice je razmišljal predvsem o gibanju, kot ga ponujajo običajne stopnice – gor in dol, ki pa je omejeno zgolj na gledalčev pogled. Specifično dinamiko v prostoru pa je dosegel z razvrščanjem različnih formatov in oblik nosilcev slik posamično ali v sklope v določenih smereh – horizontalno, vertikalno, v zamikih ali krivulji.