Slovenj Gradec so na poseben način zaznamovale štiri umetniške osebnosti: skladatelj Hugo Wolf, pesnik Ernst Goll, kipar Franc Berneker in slikar Jože Tisnikar. O Tisnikarju so pisali skoraj vsi pomembni slovenski likovni kritiki in le malokateri slovenski umetnik je bil za življenja deležen tolikšne pozornosti, pa vendar je Tisnikar kljub temu izoliran, kot da bi nosil breme svoje posebnosti in stigmatizacijo prav zato, ker ga je bilo tako težko uvrstiti v kakršenkoli slogovni predalček. Danes je nesporno, da je Tisnikar eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti (smrt kot ikonografska tema) je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati. Likovna kritika ga je umestila v bližino eksistencialno izraznih umetnikov, za katere se je uveljavil termin »temni modernizem«.

Pri Tisnikarjevih slikah nikoli ne gre za to, da bi odslikavale konkretne motive in pripovedovale določene zgodbe. Ideje Tisnikarjevega slikarstva so vedno vélika, univerzalna vprašanja o rojstvu in smrti in tistem, kar je vmes in je izpolnjeno z ljubeznijo ali melanholijo, kadar ljubezni umanjka. Tisnikarjevo slikarstvo je povezano z bolnišničnim okoljem: njegov podpornik je bil v letih, ko je delal v prosekturi, predstojnik slovenjgraške bolnišnice, primarij dr. Strnad, njegov delovni prostor je bila dolga desetletja sobica v kleti bolnišnice, glavnina motivov je povezanih s tem okoljem; tako bi lahko rekli, da je bolnišnični kontekst usodno odločilen za genezo Tisnikarjevega slikarstva.

Z izborom del na retrospektivni razstavi lahko sledimo logičnemu likovnemu razvoju in razreševanju povsem formalne problematike: zgodnje obdobje zaznamujejo slike s poudarjenim ploskovitim načinom podajanja, barva je bolj naključna spremljevalka risbe. Monotipije iz šestdesetih let so izjemne po prvinski sporočilnosti, sedemdeseta leta pa pomenijo umetnikovo rast v smeri plastične prostorske obdelave, kjer dobi tudi študijski pristop do barve novo veljavo.