Slikar in galerist Karel Pečko je dokazal, da se umetnikovo poslanstvo ne odraža le v dosežkih intimnega ustvarjalnega zanosa, temveč z močjo karizmatične osebnosti tudi v poudarjeni družbeni vlogi, s katero ne le sooblikuje, temveč tudi narekuje način življenja skupnosti. Ljudi je znal navdušiti, da so sprejeli pobude in mnenja, ki so bogatila posameznike in okolje, v medsebojnem oplajanju pa je tudi sam lahko rasel kot umetnik.
Diplomiral je leta 1954 in se vrnil na Koroško, kjer ga je v Slovenj Gradcu čakalo mesto profesorja likovne vzgoje na Nižji gimnaziji. Lahko bi se sprijaznil s statusom uglednega učitelja, hotel pa je ostati slikar ter zdramiti nekdaj živahno mesto, da bi se ne počutil osamljenega. Skupaj s somišljeniki je v mladostni zagnanosti razpihal tleči ogenj kulture in ustvarjalnosti. Skupina, sestavljena iz dveh arhitektov (Marijan Gnamuš in Mirko Zdovc), klasičnega filologa (Primož Simoniti) in slikarja je prekipevala od ustvarjalnega žara in vizionarskega vzgona. Njihova neomajna vera v moč poslanstva kulture, zlasti pa Pečkove prirojene motivacijske in organizatorske sposobnosti so kmalu rodile prve bogate sadove. Njihove smele ideje so se napajale iz kulturne preteklosti mesta ob Mislinji, zlasti v baročnem 18. stoletju cvetočega središča s slikarskimi in kiparski delavnicami ter številnimi mojstri umetnostnih obrti.
Pečko je kljub angažiranem delovanju v lokalnem okolju in širše, še posebej ob preseganju nacionalnih meja in mednarodnih aktivnostih ostal v srcu slikar; njegova dela niso družbeno angažirana, v svojem slikarstvu nikoli ne moralizira, njegov svet je vzvišen nad tegobami vsakdanjega življenja. Vselej pa je skrivnosten in skozi simboliko poudarja, da vzporedno z realnostjo obstaja še sanjski svet ter nekaj kar je v nas in kar nas vodi.