»ROMINA, 12, živi v okolici Kabula. Je najstarejša izmed treh sester in ima še dva brata. Oče ji je pred
tremi leti umrl v samomorilskem napadu, v bližini ameriške ambasade v Kabulu. Od takrat dalje njena mati
trpi za duševnimi motnjami. Rominin starejši brat, ki je nekaj časa skrbel za družino, je zaradi težke prometne
nesreče sedaj težko pokreten. Zato, da lahko plačajo najemnino in preživijo, Romina in njen mlajši brat delata
na Kabulskih ulicah vsak dan. S prodajanjem plastičnih vrečk na glavnem bazarju zaslužita vsak po približno dva
dolarja na dan. Rominina zgodba je le ena izmed zgodb vse večjega števila delovnih uličnih otrok v Afganistanu.«

Manca Juvan Hessabi se je rodila leta 1981 v Trbovljah. Po šolanju na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se je začela ukvarjati s fotoreportažo, objavljala je v Delovi Sobotni prilogi in drugje. Prejela je pohvale Društva novinarjev Slovenije. Leta 2004 so jo povabili na delavnico Agencije VII. Leta 2005 je s serijo fotografij Afganistanskih žensk sodelovala na mednarodni likovni razstavi Živeti v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Leta 2006 je prejela nagrado za najboljšo reportažo na natečaju Slovenska fotografija. Leta 2007 je sodelovala v vlogi mentorja na fotografski delavnici dokumentarne fotografije Fotopub in za serijo Caracas v temi postala v Sloveniji Fotograf leta, leto pozneje pa je bila nagrajena za najboljšo reportažno serijo (Mladi Iranci).

Od leta 2007 je članica agencije Corbis. Leta 2008 je bila nominirana za sodelovanje na prestižni fotografski razstavi World Press Photo – Joop Swart Materclass. Objavlja v uglednih tujih revijah kot so The Times, The Sunday, The Guardian, Chicago Tribune, Time.com, National Geographic, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Der Standard, The European Woice in drugje.

Je članica mednarodnega fotografskega društva SPUTNIK, ki je za projekt »Na meji« dobil podporo Evropske kulturne fundacije. Leta 2011 pa ji je znamenita agencija Magnum v New Yorku podelila štipendijo.

Fotografinjo in avtorico odličnih reportaž smo spoznali v podobah Pakistana, potem zgodb in podob žensk iz Nepala in Afganistana, pa tudi v pronicljivih fotoreportažah iz Kambodže, Tajske, Indije, ZDA, Italije, Srbije… Vedno gre za avtoričin na videz neangažiran pristop, ki pa na gledalca vpliva na poseben način zaradi odlične izbire kadrov, barv, psiholoških zaznav in interakcij upodobljeni – avtorica…Tudi v seriji Afganistan je poudarila običajno življenje v neobičajnih pogojih, za razstavo v Slovenj Gradcu pa je še posebej izpostavila ženski pogled na žensko problematiko.

Z njenimi besedami: » Razstava govori o običajnih Afganistancih, ki živijo (ne)običajno življenje. V teku vojne in nestabilnosti v Afganistanu – tudi po bežnem pogledu na mir, razvoj in blaginjo, ki je sledila 9/11 in prizadevanjih mednarodne skupnosti, da bi zatrli talibanski režim, skupaj z obljubami, da prinaša demokracijo in obnovo od vojne prizadetemu narodu – se še naprej zmanjšujejo upi prebivalcev Afganistana. Ne želijo si usmiljenja za njihov boj pod bremeni vojne in revščine. Namesto tega si želijo in si zaslužijo pošten pogled v svoje vsakdanje življenje; in v posledice, ki jih povzroča to neskončno navzkrižje interesov, z nenehnim bojem za denar, moč in celoten nadzor. Nedavno medijsko poročanje o regiji se je daleč preveč osredotočilo na ‘vojno proti terorizmu’, soočeno s prepričevanjem mednarodne javnosti o nujnosti ohranjanja tujih vojakov na terenu v Afganstanu, zato da bi zagotovili njihovo-našo varnost doma. Zgodbe o življenju običajnih Afganistancev so redke in imajo pomanjkljivo medijsko pokritost, še posebej v zadnjih nekaj letih, ko je postalo vse bolj očitno, da politika mednarodne skupnosti v Afganistanu ne deluje. Vendar si njihove zgodbe zaslužijo, da so povedane in vidne, zato da nas opomnijo na resnične podobe vojne in revščine – na življenje, ki je daleč od običajnega.«

Z razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani leta 2010, v letu 2011 tudi v galeriji Stolp v Mariboru in v razširjeni varianti še v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je vzbudila kot že velikokrat doslej zasluženo pozornost, kajti razmere se ne umirjajo, nova in nova žarišča vojn pa nizajo zgodbo za zgodbo vedno novih Afganistanov.

V podobah (ne)običajna življenja podoživljamo vzdušje prizorov, ki jih je avtorica izbirala s posebnim pristopom; ta ni poudarjal šokantnost videnega, temveč predvsem človeško noto, ki ji je pojasnilo v obliki kratkega zapisa pridalo novo razsežnost. V razmisleku in sočutju podobe, ki so se zapisale v spomin in se zlivale z ženskim principom avtoričinega videnja, učinkujejo kot tiha misel in samospraševanje, kako zmore človek preživeti v takšnih ekstremnih razmerah. Umetnica išče in nam tudi predoči človeške vzgibe v teh težkih situacijah in nam vzbuja eno najbolj človeških čustev – sočutje. Nenehen boj za preživetje in posledice globokih ran, brazgotin, ki jih je vojna zadala generacijam Afganistancem, postajajo skozi objektiv Mance Juvan nagovor, ki se dotakne prav vsakega. Uspela se je namreč približati upodobljencem, da so jo sprejeli kot sebi enako in so tako ohranili v upodobitvah njihove pretresljive zgodbe kar najbolj avtentično. Na obrazih upodobljencev je ujela občutenja pod površino otopelih izrazov in v brezizhodnost zazrtih oči, ki jim je življenje v sirotišnicah, na ulicah ali drugih (ne)vsakdanjih okoljih v borbi za preživetje iztisnilo skoraj ves življenjski eliksir, ni pa jim moglo odvzeti želje (pre)živeti. Etično sporočilo, ki jo zrcalijo fotografije in se izraža tudi skozi avtoričine komentarje, vzbuja upanje in zavedanje, da bomo preživeli le, če bomo tudi drugim pustili živeti.

Milena Zlatar