Back to archive
exhibition
Marija Vauda in Nikola Pilipović, Razstava likovnih projektov in multimedijskih del
04. 07. 2001 - 29. 07. 2001
Galerija Slovenj Gradec


Marija Vauda je rojena leta 1961 v Beogradu. Diplomirala je na kiparskem oddelku beograjske Fakultete za uporabne umetnosti leta 1986. Nikola Pilipović je rojen leta 1957 v Kikindi, prav tako leta 1986 pa je diplomiral na oddelku za slikarstvo Fakultete za likovne umetnosti. Oba avtorja sodita med uveljavljene srbske umetnike, v Sloveniji pa sta se prvič predstavila v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, svoja dela pa sedaj predstavljata tudi v slovenjgraški galeriji.
Postavitev, kot sta jo umetnika koncipirala in izvedla v prostorih galerije, se razlikuje od tiste, s katero sta se predstavila v mariborskem Rotovžu, tukaj so njuna dela premešana, združena in zlita v enotno predstavitev avtorskega tandema. Dela na papirju, fotografije, slike, objekti, instalacije in video produkcija, tvorijo vizualne in pomenske celote, ki po svojem nastanku segajo v čas od leta 1997 dalje. Nastajale so v azilu njunega stanovanja, nekakšne “hišne delavnice”. Ta prostor jima je kljub vsem političnim oviram in socialnim težavam omogočala uporabljati univerzalni jezik likovnega izražanja in vanj vtkanega kritičnega razmišljanja. Teme ki jih oba avtorja izpostavljata, so velikokrat eksistencialno zaznamovane, nosijo pa tudi hermetično simboliko. Tako v nekaterih delih zasledimo prikrito simboliko s poudarkom na socialnih problemih, drugje se spet dotikata aktualnih družbenih vprašanj s področja ekologije, kloniranja, opozarjata na vpliv kapitala na vsakdanje življenje in nam kažeta prikrite in hkrati dominantne načine funkcioniranja kapitala v javnih in zasebnih območjih. Na drugi strani zasledimo v njunih delih tudi psihoanalitičen pristop, izražanje z besedo itn.
Razstava likovnih projektov in multimedijskih del avtorske dvojice iz Beograda MARIJe VAUDA in NIKOLE PILIPOVIĆA sodi v tisti sklop razstav, ki jih v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec prirejamo kot del Muzeja socialne umetnosti.
Gre torej za izrazito sodobno umetnost kozmopolitskega značaja, ki v sebi nosi kritičen naboj, in ki ji je uspelo kljub izrazito neugodnim političnim in socialnim okoliščinam vzpostaviti univerzalni jezik likovnega izražanja; umetnost, ki po senzibiliteti in idejah ohranja korak z mednarodnimi umetniškimi dogajanji.