Mateju Pečnikarju zakoni slikarstva omogočajo, da upodobi tudi najbolj tanko in globoko misel, ki se mu je mogoče nekoč porodila na tistem potovanju, takrat ko je slikal še abstraktne slike. Kajti Matej Pečnikar je začel svojo umetniško pot v globinah modernističnega ikonoklazma, v temnem svetu nedojemljivih asociacij, katerih pomen mnogi iščejo v človeški duši in katerih zemljevid lahko nariše le psihoanaliza. Po letih iskanja in potovanj se je znašel v svetu podob, križev, zvezd, jelenov in konj.

Nekateri simboli na slikah Mateja Pečnikarja nas bodo spomnili na grafite, ki smo jih videli na nekem zidu v nekem tujem mestu pred leti, spet drugi na tetovirano telo nogometaša. Slikar simbole sestavlja po neki notranji logiki in se ne prilagaja nobenim ustaljenim vzorcem razmišljanja, pušča domišljiji, da ga vodi. Kot pri risankah in njihovem ploskovitem simbolizmu ali pri nekaterih detajlih religiozne preteklosti, ki pozorno oko spremljajo na vsakem koraku, pa vse tja do vsakdanjih stvari s ceste ali televizije.

Leteči krožniki v obliki roza meduz pristajajo nad rjavimi vejami dreves, katerih odsevi v jezeru so se spremenili v enakomerne valove, ki odganjajo s slike vse druge asociacije. Preprosta sestavljanka s tremi elementi in ozadjem se nam vtisne v spomin in pridobi na kompleksnosti, ko postanejo povezave med posameznimi polji slike pomembnejše kot je surrealističen nesmisel srečanja šivalnega stroja in dežnika na secirni mizi.

Konj, ki se vzpenja na zadnje noge je jahalna figura iztrgana iz okolja, v katerem slikar ustvarja – saj je Lipica blizu. Slava konj je poudarjena s kar tremi zvezdami repaticami, ki spremljajo konjev boj, podobno, kot komet spremlja Williama Osvajalca leta 1066 na njegovi poti v Anglijo, kjer bo v bitki pri Hastingsu porazil Angle in Sase, kot to vidimo na tapiseriji iz Bayeuxa. Zvezde repatice spomnijo tudi na ubogega papeža Janeza Pavla II., ki ga je v interpretaciji Maurizia Catellana zadel meteorit (Deveta ura) – kamen iz nebes, kar je hkrati dokaz, da nebesa so, kot verjamejo muslimani, ki vsako leto romajo v Meko in krožijo okoli enega teh meteoritov skritega v črni stavbi – kaabi. Roza ozadje odvzame resnost celotni kompoziciji in ji doda pridih trivialnega, vsekakor nečesa manj resnega kot je joga.

Pečnikarjev likovni jezik je zreduciran: tu so le kvadraten format slike in velike ploskve enakomernih nanosov barv, oropane vseh impresionističnih efektov ali celo opevanega sfumata. To so kolaži mentalnih podob, ki v svojem formalizmu spominjajo na preprosto barvno shemo Daniela Burena ali celo Julije Kniferja. In čeprav na slikah prepoznamo podobe, ki bi lahko bile simboli s pomeni, so to predvsem likovni znaki, katerih vsebinski pomen se je raztopil v ozadju. Pomembne so predvsem in
zgolj kot likovni znaki, katerih naloga je oblikovati kompozicijo in pustiti sliki, da obstaja sama kot taka. Tudi zato so te slike dejansko še bolj abstraktne kot tiste zgodnje, kjer je slikarjeva poteza in pastozen nanos barve vsiljujeta gledalcu preveč asociacij.

Srce se pojavi večkrat, in sicer v dveh oblikah, enkrat v obliki srčka, drugič skoraj anatomsko pravilno, le da je takrat črno in belo in se spreminja v nek drug človeški organ – v možgane, ki grozijo, da bodo vse racionalizirali in osmislili. Prebodeno srce spominja na pri katolikih zelo razširjeno čaščenje srca Jezusovega in Marijinega. Toda te podobe so že dolgo tega našle pot v popularno kulturo in tako tudi izgubile stik s prvotnim pomenom. Danes so religiozni pomeni prevrednoteni in se uporabljajo predvsem v likovnem smislu in ne več toliko v vsebinskem. Njihov likovno oblikovni pomen je daleč presegel vsebinskega, saj se kot znaki uporabljajo vse od grafitov do tetovaž.

Vedno znova se na slikah znajde tudi pročelje neke triladijske bazilike, na omenjenem monohromem ozadju. Cerkev spremlja enkrat veliko prevelik golob – na ta način slikar namenoma uniči vsako perspektivo in s tem iluzijo, drugič prav tako prevelika roza kača, ki se ovija okoli skale, možganov, srca, na kateri stoji cerkev. Na ta način se slikar izogne vsaki realistični dilemi in tudi zato te slike ne moremo enostavno šteti med surrealistične.

Jernej Kožar