V Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec bo v drugi polovici maja na ogled razstava treh umetnic mlajše generacije, s skupnim naslovom “Med telesnim”. Akademske slikarke Nataša Tajnik, Anja Jerčič ter Polona Tratnik, ki so se vsaka zase že uveljavile v slovenskem kulturnem prostoru, se bodo predstavile s svojimi najnovejšimi deli, ki jih povezuje skupno ustvarjalno izhodišče. Čeprav kot likovne ustvarjalke funkcionirajo samostojno, so se v svojih raziskovalnih iskanjih naključno približale isti temi. V njih se vsaka na svoj način soočajo s prikazom in izrazom najpomembnejših sestavin človekove osebne eksistence: tj. intime, telesnosti in spolnosti. Kar jih v kontekstu nastajajoče razstave druži, je (med drugim) tudi pripadnost ženskemu spolu in iz tega izhajajoča specifičnost obravnave problematike človekove (v tem primeru ženske) intime in telesnosti.
Umetnice, ki v svojem ustvarjalnem snovanju vztrajajo pri (danes žal že marginaliziranem) klasičnem mediju slike (Anja Jerčič in Nataša Tajnik) ali pa se poslužujejo novejših izraznih tehnologij (podobe mozaičnega kolaža na fotografskih prosojnicah Polone Tratnik), se bodo v prostorih Galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec predstavile na skupni razstavi 17. maja 2002.
Anja Jerčič, rojena leta 1975 v Slovenj Gradcu, se je po študiju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (diplomirala je leta 2000), že večkrat predstavila slovenski javnosti v okviru samostojnih razstav. Umetnica, ki trenutno živi in ustvarja med Velenjem in Ljubljano, kjer obiskuje magistrski študij grafike, bo na razstavi poleg sklopa “V sliki” predstavila slike t.i. “Čudovišč”, kakor je poimenovala podobe, s katerimi nam razkriva svet svoje notranjosti, psihološke pokrajine svojega intimnega sveta. Še prav posebej izstopajo v tem sklopu podobe cvetov orhidej, naravnih čudovišč, ki umetnico zanimajo predvsem v njihovi prvobitni, tj. spolni funkciji.
Nataša Tajnik, rojena leta 1974 v Slovenj Gradcu, je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala leta 1999. Trenutno živi in dela v Velenju, hkrati pa tudi končuje podiplomski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu. V sklopu razstave “Med telesnim” se bo predstavila s ciklom slik s skupnim naslovom “Tora bora”. Umetnica se je v svojem zadnjem ciklu oddaljila od barvne pestrosti predhodnih slik in zgostila svoja občutenja v prevladi odtenkov črne in bele. Figure, ki dominantno zasedajo slikarsko površino glavnih slik cikla, so prvenstveno zrasle iz raziskovalnega študija form, skozi proces nastajanja pa so se nezavedno zgostile v podobe silhuet, ki spominjajo na zakrite islamske ženske. Zakritim podobam telesnosti, skritim usodam neznanih (ženskih) teles umetnica zoperstavi razkrito podobo maternice, enega glavnih označevalcev ženskega telesa.
Polona Tratnik, rojena leta 1976 v Slovenj Gradcu, je pod mentorstvom prof. Emerika Bernarda in Tomaža Brejca leta 1999 končala študij slikarstva na ljubljanski likovni akademiji, v letošnjem letu pa je zaključila podiplomski študij kiparstva pri prof. Matjažu Počivavšku. Prejemnica študentske Prešernove nagrade se je predstavila že na več samostojnih razstavah, poleg likovne ustvarjalnosti pa se ukvarja tudi s filozofijo in estetiko. Na likovnem področju jo zanimajo različni vidiki v umetnosti, ki se nanašajo predvsem na kontekst, v katerem nastopajo umetnine ter na gledalčevo percepcijo, s katero se ukvarja tudi teoretsko in publicistično. Na tokratni razstavi sodeluje s projektom s skupnim naslovom “Monologi”, v katerem se ukvarja z mehanizmi lastne zavesti spola in spolne privlačnosti. Naslov njenega cikla označuje ločeno in posledično osamljeno doživljanje ženske in moškega, pa tudi enkratnost doživljanja slehernega posameznika. Delno izhodišče trodelnega projekta predstavlja dramsko delo Eve Ensler Monologi vagin, v katerem ženske odkrito spregovorijo o svojih vaginah, vendar Tratnikova njeno delo nadgradi. Medijske podobe manekenk – upodobi jih na fotografskih prosojnicah v tehniki mozaičnega fotokolaža – ne povedo gledalcu dosti o resničnem intimnem življenju žensk, čeprav vsebujejo (skrito) spolno privlačnost. Na drugi strani imamo podobe moških, razkrite v svoji intimnosti tam, kjer jo najmanj pričakujemo. In končno, vagina kot intimna in hkrati spojna točka med moškim in ženskim spolom, točka nemožne indiferentnosti subjekta.
Razstava prinaša vpogled v delo umetnic, ki (vsaj v določenem segmentu) svoje ustvarjalnosti ustvarjajo umetnost tudi na temelju močnega občutenja lastne ženskosti. To občutenje pa ni nekaj, kar bi jim pripisovali s pozicije opazujočega subjekta, ki njihovemu delu – objektu gledanja – pripisuje takšne lastnosti, pač pa to občutenje s pozicije avtonomnega, ustvarjajočega subjekta one same problematizirajo ter o njem skozi likovni jezik spregovorijo gledalcu v okviru predstavljene razstave.
Katarina Hergold
info: Koncert ob otvoritvi: Caminoigra (Jan Tomšič, Blaž Celarec in Boštjan Gombač