Živimo v času poznega kapitalizma. Ta čas je izrazito ambivalenten, dinamičen in potencialen. To je čas ‘navidezne’ svobode in ‘čas spektakla’ velekapitala. To je čas, ki hiti proti svoji dokončni uresničitvi. To je čas, v katerem je vse možno, vse smeri so odprte.

Razstava povezuje dve deli: vrtečo skulpturo in tri videe. Skulptura je v formalni prezenci kombinacija dveh osnovnih geometrijskih teles, mišljena kot metafora sistema, ki temelji na delu in stremi proti vrhu, kjer se perpetuira ‘dodana vrednost’. Ko se ji gledalec približa občuti strah in nevarnost, ker se srp zavrti in ustvari vtis zemeljske krogle. Občutek strahu je odziv, ki obvlada gledalca, ko ta stopi v območje fizične in čustvene prisotnosti umetniškega dela. Ta občutek je simptom dojemanja sveta okoli nas, ne le konkretnega umetniškega dela.
Vrtenje žareče in apokaliptične krogle je vedno hitrejše in ponazarja pospeševanje sistema.

Video instalacija predstavlja zgodbe treh priseljencev, ki so v globaliziranem svetu delo in osebno srečo našli v Sloveniji. Kje torej živimo? V najslabšem ali najboljšem od vseh svetov? Nas poskuša kapital s svojo spektakelsko naravo zaslepiti/pokoriti in moramo zato predvsem misliti na upor? Ali nas dinamika kratkega časa, v katerem živimo, sili, da ustvarimo zase in najbližje najbolje, kar lahko?