V slovenskem likovnem prostoru lahko kiparji najpogosteje realizirajo skulpture komornega značaja. Takšna se kaže sedanjost, pa tudi zgodovinska realnost, ki pomeni dokončno minulost časov, ko so kiparji bili enakovredni arhitektom ali mojstrom gradbenikom in so vkomponirali svoja dela v monumentalen prostor cerkva in profanih palač. Danes so spomeniška plastika, open-air projekti in t. i. land art projekti (tudi Forma viva) v manjšini v primerjavi z drugimi likovnimi realizacijami.

Naca Rojnik (umetnica je rojena leta 1951 v Ljubljani, v Slovenj Gradcu pa živi in ustvarja že več kot dvajset let): v sedemdesetih letih je študirala na ljubljanski likovni akademiji, se pozno izvila iz akademskega realizma, ki je bil v portretih prežet s samosvojim slikarskim občutenjem in določeno stopnjo svojevrstnega manierizma, sledila je prvinski izpovednosti in občutku za formo in telesnost ter tako postopoma dobila mesto v najvitalnejšem delu slovenskega kiparstva poznih devetdesetih let.

Pri projektu Nace Rojnik ne gre za instalacijo v pomenu medsebojnega učinkovanja posameznih elementov znotraj morfologije likovne stvaritve, ki razrešuje vprašanje odnosov z drugimi predmeti, temveč je njen projekt polnokrvna kiparska naloga in razrešuje medsebojne odnose TELO – PROSTOR – POVRŠINA. Lahko bi govorili tudi o novem (starem) vidiku kiparstva, ki znova odkriva lastno identiteto in poudarja kompleksnost razmerij osnovnih postulatov.

Koncept kiparke Nace Rojnik, ki je že poleti 1998 začela pripravljati ta zahtevni projekt, je postal izziv tudi za nas. Zamislila si je v prostor postaviti “kolose” velikih dimenzij: gre za prostostoječe skulpture in reliefe, nekateri merijo v višino skoraj tri metre. Umetnica je tudi z avtorsko postavitvijo razstave dosegla izjemne učinke, o katerih sanja vsak kipar – spoprijeti se s prostorom, konkurirati arhitektom, pri tem pa subtilno in sublimno ustvariti površino in zgodbo, ki se bo konzumenta tega prostora – gledalca, dotaknila na slikarski in poetični način.