Milena Zlatar
NIT OB PETDESETLETNICI
KOROŠKE GALERIJE LIKOVNIH UMETNOSTI
V zahodnoevropski kulturi poznamo mit o Ariadni, ki je s klobčičem niti pomagala iz blodnjaka rešiti Tezeja. To je bila nit duhovnega iskanja, ki povezuje svetove in stanja na simbolni ravni. Sinonim za drugi pol sveta, ki je materialen in praktičen pa je votkovna nit, ki je osnova za tkanje, za delo človeških rok. Oba svetova se prepletata in niti so povezane z ustvarjalnim delom, katerega presežek je umetnost. Tkati pomeni ustvarjati, ustvarjati iz lastne substance, tako kot to počne pajek, ki plete mrežo iz sebe. Simbolične in materialne ravni niti poznajo vse kulture, zato je tudi izraz rdeča nit tako pomenljiv. Ne pomeni le kontinuitete, temveč je pomen mnogo širši in zaobjame tako idejne kot psihološke dejavnike. (Vdevanje niti v šivanko je tudi simbol prehoda). Pogosto govorimo tudi o nitih usode. Ravno zaradi tako zgovornega a hkrati večpomenskega pomena niti, kot tudi zaradi razcveta uporabe niti kot materiala, ki ne le narekuje metjejske pristope v sodobnih umetnostnih praksah, ampak pomeni mnogo več (zgodovinske, filozofske, socializacijske in druge preokupacije), smo se odločili, da v jubilejnem letu galerije pripravimo razstavo, ki bo zgovorna tako v smislu petdesetletnega kontinuiranega dela in hkrati nekaj posebnega. Želeli pa smo tudi, da bo v sozvočju z današnjim časom, saj se umetniki ne poslužujejo le t. i. klasičnih slikarskih in kiparskih materialov ter sledijo sodobni vizualni prezentaciji
(film, video, netart, performens…), temveč prav danes pogosto izbirajo materiale, ki so s vsesplošno rabo postali profani. Nit kot material (tekstilije)
je postal od prvotne rabe, katere presežki so se kazali v uporabni umetnosti (npr. francoske tapiserije 17. in 18. stoletja po predlogah umetnikov), z razvojem industrije vedno bolj oddaljen od umetniških hotenj, ne glede na hkraten razvoj vrhunskega oblikovanja. Šele nekateri pomembni umetniki
20. stol. so se temu »neuglednemu« materialu (niti) upali dati novo veljavo (npr. G. Balla, P. Picasso), da bi lahko na pragu 21. stoletja spet doživel razcvet in postal enakovreden dejavnik sodobnim umetniškim praksam. Ali kot pravi gostujoča kustosinja in avtorica idejne zasnove razstave Maja Škerbot: »Razcvet uporabe niti kot materiala v okviru umetnostne produkcije je izziv mednarodni skupinski razstavi Nit. Razstava odstira segment pluralnega karakterja sodobne vizualne umetnosti in odpira družbeno aktualna vprašanja, ki so bila mnogokrat doslej rdeča nit razstav v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Tudi s kuratorsko strategijo. Opaziti je namreč bilo, da se številni umetniki, ki danes ustvarjajo umetniška dela z nitjo, inspirirajo in v svojih vsebinah reflektirajo različne segmente zasebnih prostorov in pojavov v njih. Vabimo vas, da se nam pridružite in skupaj z umetniki in vsemi nami odkrijete kakšnega od koščkov vaše in naše ali pa morda le njihove zasebnosti.«
V umetnosti se vedno prepletata in manifestirata zasebno in javno. Tako je tudi s pobudami. Da bi moglo zasebno postati javno, mora umetnik uporabiti ves svoj ustvarjalni naboj, nagovorjeni pa morajo biti pripravljeni (in morajo znati) ponujeno sprejeti. Na tem segmentu dobi pomembno vlogo galerija in kustos. Povedano drugače – potrebna je javna prezentacija ter interpretacija in proučevanje strokovnjakov. Komunikacija je večplastna in nujno potrebna. Tega dejstva so se zavedali mladi zanesenjaki, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Slovenj Gradcu ustanovili Akademsko skupino ter zatem priredili ciklus predavanj Likovni razgledi. Hkrati so obrazložili svoj program, kjer so poudarili, da je njihov namen, da vzgajajo ljudi ter jim približajo osnovna vprašanja estetskih vrednosti, umetnosti, urbanizma, arhitekture, kulture stanovanja, ljudske umetnosti, umetne obrti, industrijskega oblikovanja in ostalih panog, ki ta vprašanja dopolnjujejo (povzeto iz brošure izdane ob prvi obletnici delovanja galerije, takratnega Umetnostnega paviljona, leta 1958). Želeli so torej najprej izobraziti ljudi, da bi ustvarili dobre temelje za nadaljnje delo in ustanovitev profesionalne galerije, ki bi prirejala občasne razstave ter zbirala in hranila umetnine.
Tako so se povezala hotenja mladih zanesenjakov – Akademske skupine (ustanovitelji Marijan Gnamuš, Primož Simoniti, Mirko Zdovc in Karel Pečko), ki so se jim pridružili še mnogi drugi, podpirale pa so jih številne ugledne družine, tako, da so pozneje z najširšo podporo v lokalni sredini in širše, kakor tudi strokovnjakov iz celotne Slovenije, lahko dobili potrditev 18. maja 1957, ko je Občinski ljudski odbor ustanovil Umetnostni paviljon in poveril vodenje akad. slikarju Karlu Pečku. Z vizijo in delom ter angažiranjem najširše javnosti in strokovnjakov je Karel Pečko naredil galerijo tudi mednarodno prepoznavno. V povezavi s humanimi načeli Združenih narodov pa je to postal tisti vzvod za presežke, ki je povezal vsa prizadevanja mesta – glasnika miru. Danes ima galerija opredeljeno poslanstvo, prepoznavno zbirko in smelo začrtan nadaljnji razvoj.
Maja Škerbot, kuratorka
NIT – vaše in naše zasebnosti
Vizualna produkcija je danes pestra kot še nikoli doslej. A zgodovina umetnosti priča o dolgem obdobju, ko je bila umetnost precej zaprt, samosvoj, in prav nič napak ni, če rečemo, eliten sistem. Od renesanse naprej so umetniška dela na ravni vsebin upodabljala zlasti različne mitološke, religiozne in zgodovinske motive. Toda dolgo, več kot stoletje, je tudi že tega, ko je umetniški sistem sprejel vase številne profane motive. In sedaj že vrsto desetletij umetniki vse intenzivneje posegajo na številna področja človekovega udejstvovanja ter določene pojave in dejstva, pač glede na (lastna) zanimanja, izdvajajo iz realnih okolij ter jih skoraj načeloma s kritičnimi prijemi in raznolikimi estetskimi jeziki prevajajo v pozicije vizualne umetnosti. Umetnost je de facto pokazatelj časa in okolja. Kakopak, še vedno.
Nit kot material skozi zgodovino umetnosti
In tako ni le na vsebinskih ravneh umetnosti. Tudi materiali, ki jih umetniki uporabljajo v svojih kreacijah in pozicijah, niso več omejeni zgolj na oljne barve, pa platna in kose marmorjev in drugih dragocenih materialov. Dejstvo je, da ga skoraj ni materiala, ne tehnologije, ki se je sodobni umetnik v svojih kreacijah ne bi poslužil. Nit, ki jo definiramo kot dolg, tanek skupek vlaken, je vrsto stoletij veljala za utilitarni material. V umetnosti je skorajda ni bilo zaznati. Nemalokje je med muzejskimi predmeti zaslediti igle, ki kažejo na uporabo različic niti. A oblačilna kultura ima bolj opraviti z modo kot z iskanjem sledi, kdaj se je nit kot material pojavila v vizualnih umetnostih – kakorkoli pluralistični želimo biti. Bližje naši genealogiji so vsekakor izdelki umetnostne obrti – (nacionalne) vezenine, pletenine, obkvačkani izdelki, vozlanja in kar je še tega. Ali pa srednjeveške in pa velike francoske in flamske tapiserije. Kar dolga je bila pot, da je nit postala suveren material in sredstvo pri kreiranju umetniških del. Če zanemarimo dejstvo, da je temelj vsakemu slikarskemu platnu prav nit, je bila nit kot material pri stvaritvi umetniškega dela prvič res samozavestno uporabljena v delih ruskega suprematizma, futurizma (G. Balla) in kubizma (P. Picasso). Konec gibanj z revolucionarnim karakterjem pomeni tudi izginotje intenzivnega pojava niti kot materiala v vizualni umetnostni produkciji vse do 70-ih let 20. stoletja. Iz novejše zgodovine umetnosti je znan italijanski umetnik Alighiero Boetti, ki je s preprogami, ki so jih po njegovih predlogah tkale ženske v Alžiriji, sporočal, da je umetnost nekaj več, kot je bil takrat pripravljen sprejeti zahodni umetnostni sistem. Z vrvjo je ustvarjal v istem desetletju tudi J. Miró. Prav v zahodnem svetu sta v istem času pričeli v svojih umetniških delih uporabljati nit kot material Lygia Clark in Eva Hesse. Slednja je z materialom, njegovo težo, maso, kompozicijo in obliko iskala kontradikcije samega materiala. Od 80-ih let naprej je nit tudi kot del feminističnih pozicij nadaljevala s kazanjem novih obrazov v delih umetnic, kot so Miriam Schapiro, Rosemarie Trockel, Louise Bourgeois, Ghada Amer, Annette Messager, Tracey Emin, če omenimo le najpopularnejše. Od devetdesetih let minulega stoletja se Elaine Reichek inspirira pri ikonah zgodovine umetnosti ter njihove motive kot apropriacije izveze z nitjo ter se v svojih delih v druženju obrtniške tehnike šivanja in umetnosti konceptualno spoprijema z zgodovino umetnosti.
Nit kot suveren material sodobne vizualne produkcije
Kakorkoli je nit kot material stopal v polje etablirane oziroma t. i. visoke umetnosti, če se opremo na distinkcijo C. Greenberga, postopoma, se na začetku novega tisočletja v materialu inspirira in ga uporablja pri izvedbi umetniških del in pozicij tolikšno število umetnikov, da lahko govorimo o pravem pravcatem fenomenu v polju najsodobnejše vizualne produkcije. Vzrokov za tako množično uporabo materiala, ki je bil dolgo v domeni oblačilne kulture in umetnostne obrti, je veliko. Eden glavnih je zagotovo povezan s pluralnim karakterjem sodobne družbe, ki ga sodobna umetnost kakopak reflektira. Tudi vizualna.
Nit kot sinonim za žensko kreativnost
Je to material, ki ga danes pri svojih umetnostnih kreacijah in pozicijah uporabljajo zlasti ženske? Vsekakor bi bilo iluzorno trditi, da v večji meri ni tako. Konec koncev gre za material, ki je bil skozi stoletja v domeni ženskih ročnih del in kreacij. Prav zato je opaziti, da so ženske še posebej pogosto inspirirane z nitjo kot materialom ter ga v svojih umetniških izjavah in pozicijah še posebej rade izpostavljajo in umeščajo v različne umetniške kontekste. Nit kot material je vsekakor izziv tudi nekaterim umetnikom. Sodobni čas in njegovi akterji pač razčiščujemo s številnimi tradicionalno pogojenimi predsodki.
Nit v diapazonu različnih umetnostnih tehnik in medijev
Umetnice in umetniki posegajo po niti kot materialu pri kreiranju umetniških del in pozicij na različnih nivojih. Umetniška dela, ki uporabljajo nit kot material po modernističnih principih, tj. presprašujejo lastna sredstva, so sicer pogosta. Opaziti pa je, da gre za principe, ki so v sodobnih delih nemalokrat bolj ali manj le sestavni del širše zasnovanega dela. Še več pa je stvaritev, kjer je nit zreducirana na sredstvo pri kreiranju umetniške pozicije, pa vendar je prisotna kot nujna sestavina umetniškega dela. Na razstavo Nit so vključena dela, ki kažejo obe drži umetnikov, in to v širokem diapazonu medijev, ki so lastni sodobni vizualni produkciji. Nit nemalokrat nadomešča slikarsko ali risarsko potezo (t. i. »piercing of canvas; J. Flinzer, I. Melsheimer, M. Löffke, P. Varl, E. Lesjak, K. Takemura), z njo so izgotovljene skulpture (C. Shiota, P. Waller, B. Bernsteiner), ali pa so objekti bodisi izvedeni z nitjo (Z. Janin, W. Bartsch, J. Morton, T. Candiani, P. Maher, I. Schieferstein, A. Čufer) bodisi se pri niti in ročnih delih le inspirirajo (M. Kavčič). Veliko je instalacij (A. Tuominen, A. Tempel, A. Ožbolt, E. Antoine, J. Koeke, M. Van der Meij, S. Pelletier, M. Kos), ki nit, volno, vrv – in kar je še tega – na številne izvirne načine vključujejo vase in tvorijo nova sporočila, nemalokrat vezana na aktualne družbeno-politične (C. Föttinger) in zasebne (B. Caveng, J. Van Koolwijk) ikonografije. Tudi performance (M. M. Pungerčar, S. Wawro), fotografija in celo video (R. Banet) ne ostajajo imuni do materiala, ki je bil vrsto stoletij v domeni utilitarnih kreacij.
Zgovorna nit in kuratorski koncept razstave Nit
Na dejstvu, da je nit prav danes izrazito suvereno in množično uporabljen material vizualnih umetniških del in izjav, ki je reflektiran v pestri paleti medijev, ter na dejstvu, da je nit še vedno sinonim ženske subtilne umetniške kreacije, je zasnovana tudi razstava Nit. Praviloma je osredotočena na dela novejših datumov, saj je eden njenih bistvenih ciljev pokazati prav inventivno uporabo tega t. i. cenenega materiala. In v začetku novega tisočletja, kot je bilo opaziti v analizah in kot reflektira izbor avtorjev razstave Nit, se umetniki, prav tako, kot je bilo to v pionirskih časih uporabe niti kot materiala, še vedno ne oddaljujejo bistveno od tega, kar nit tradicionalno nosi v sebi in s seboj. Material zgovorno uporabljajo kot simbol, vezan na oblačilno kulturo, ročne spretnosti in žensko kreacijo, pri čemer poudarjajo tudi komunikacijo in meditativnost, ki je lastna aktom šivanja, vezenja, kvačkanja, pletenja in kar je še tega. Ustvarjajo pozicije, ki reflektirajo utilitarnost materiala, kakršnega poznamo iz gospodinjstev, velikih šiviljskih delavnic, industrije ter s pomočjo zgovornosti, ki jo ima material sam po sebi, vključujejo veliko socialnih interakcij in osvetljujejo različne fenomene. Številna dela reflektirajo intimne zgodbe in sodobno družbo z umetniško distanco in presežki, ki so nemalokrat humorni. Ko pa dela načenjajo emocionalno zapletene eksistencialne teme, pa se le-ta skoraj praviloma odlikujejo s samoironijo. Prav te vsebine so bile tudi rdeča nit kuratorskemu konceptu razstave Nit, ki je udejanjen kot naracija in ki je bil zastavljen kot odgovor oziroma progresivna kontinuiteta nekaterih razstav1 , ki so zadnji čas osvetlile fenomen uporabe niti v umetnostni produkciji. Cilj razstave Nit je namreč dogodek, ki ne predstavlja le posameznih zgovornih avtorskih pozicij, razpršenih po galerijskem prostoru, pač pa ima v stilu tendence po Gesamtkunstwerku naracijo, ki jo je brati tako na mikro kot makro ravni. Na mikro ravni pomeni to, da so posamezna dela postavljena v medsebojne dialoge, torej komunicirajo med seboj zlasti na vsebinskih ravneh ter se med seboj dodatno plemenitijo, na makro ravni pa to pomeni, da gre za vzpostavitev koncepta, ki umesti posamezno delo v celoto, kakršna se kaže obiskovalcu, ko se sprehodi po prostoru. Na prvi pogled se kaže koncept precej prikrito, a obiskovalec slej kot prej ugotovi, da se je znašel v insceniranem zasebnem stanovanju, kjer so določeni prostori nemalokrat pretežno polni, spet drugi skorajda prazni. Razstava je pravzaprav sprehod skozi stanovanje, v katerem živijo ljudje, ki so zelo odprti do gostov, ničesar ne skrivajo pred njimi, se ne pretvarjajo, ne skrivajo niti svojih najbolj intimnih doživljanj in ponosno razkazujejo svoje uspehe, domislice, fantazije, strahove. Tako se razstava prične z dvema deloma, ki sta razstavljena v javnem prostoru, in sicer pred nakupovalnim centrom in pred KGLU, ki kot umetniški deli »naših stanovalk« (Morton, Bartsch) napovedujeta dogajanje v galeriji. Na podoben način se pričenja tudi razstava s prvima razstavljenima deloma (Pelletier, Tempel), ki pred vstopom v dvorano, kjer je jedro dogajanja, jasneje napovesta rdečo nit razstave, ki ob izvirnih in humornih vsebinah postavlja na piedestal nit kot suveren material sodobnih umetniških kreacij. Obiskovalec se nato prepusti užitkom banketa (P. Waller) in kuhinje (denimo, B. Bernsteiner, A. Tuominen itd.), preide v dnevni prostor (denimo, P. Maher, C. Föttinger, P. Varl, E. Lesjak itd), ki se veže tudi na javne zaprte prostore (S. Wawro, M. M. Pungerčar), lahko postoji v kapelici ter se naprej sprehodi in se preda intimnim spalničnim delom (denimo B. Caveng, T. Candiani, É. Antoine itd.), toaletnemu prostoru (L. Cerar in S. Sedlaček), pa poziciji, ki napove večer ali zaključevanje (I. Schieferstein), ki nato izzveni v delu, ki med drugim omogoči prespraševanje o naši zavesti in razumevanju (A. Ožbolt)2 . Nakazan koncept pa je bil vzpostavljen tudi, ker želi biti razstava zanimiva tako laičnemu kot strokovnemu obiskovalcu, kar je že pol desetletja poslanstvo Koroške galerije likovnih umetnosti, ki je med drugim že vrsto let ob številnih kakovostnih razstavah in zbirkah prominentnih, zlasti domačih, umetnikov tudi gostiteljica Slovenskega bienala domačih in umetnostnih obrti, pri čemer izbor fenomena, ki se giblje med umetnostno obrtjo, oblačilno kulturo in t. i. visoko umetnostjo, ki jo z izbranimi deli in pozicijami daje na plan, sploh ni naključje.
Poglobljeno po razstavi Nit3
a. »predsoba«
Razstava Nit se v galerijskem prostoru pričenja z delom švicarske umetnice Sandrine Pelletier, ki je pravzaprav interier, ki je kot hibrid med hotelsko sobo in folklorno tradicionalnim prostorom, poklon grozljivkam Alfreda Hitchkocka in trilerjem Daria Argenta ter njegovim novodobnim ambientom z elementi surovosti, srhljive romantike in pravljic o čarovnicah, pri čemer pa odslikuje tudi anonimnost bordelskih radosti, kjer je tesna navezava na analogijo med njimi in pozicijo sodobnega umetnika, ki se mora nemalokrat kot prostitutka obnašati do galeristov in kuratorjev, od katerih je mnogokrat, zlasti pri umetnikih, ki šele oblikujejo svojo pozicijo v okviru nekega umetniškega sistema, odvisna prezentacija njihovih umetniških izjav ter njihov preboj v svet umetnosti. Na začetek razstave Nit umeščeno delo Pelletierjeve funkcionira kot vrata v doživetje nekega umetniškega sistema, katerega karakter oziroma temo nato določi delo nemškega, v Dresdnu živečega in ustvarjajočega umetnika, Andréa Templa, ki z nitjo ustvarja le izjemoma. Njegovim rdečim in belim škarjam kot industrijsko izgotovljenemu objektu je s prevezi niti paradoksalno in humorno odvzeta funkcija. Delo z izčiščenim formalnim jezikom in veliko dozo humorja se kaže kot metafora narobe sveta, reflektira mnoge paradokse sodobne družbe, pozicioniranost dela na začetek razstave pa definira in napove še enkrat to, kar obljublja naslov projekta.
b. banket
Z volneno nitko obkvačkani narezek, kanapeji, pa jastog, estetsko obogaten z listi solate, plošča z raznovrstnimi siri, jajčni krožnik, košarica s kruhom je še ena humorna pozicija, katere avtorica, ki se inspirira v utilitarnih kreacijah in materialih, je priznana umetnica Patricia Waller, ki živi in dela v nemškem Karlsruheju. Njeno delo je estetska sublimacija pojedin, ki spremljajo tudi večino kulturnih dogodkov, ter kot trojanski konj humorno priča o filistroznosti in tabujih različnih sistemov sodobne družbe. S tem, ko je postavljena v galerijski prostor, seveda reflektira atmosfero otvoritev razstav, na katerih so umetniki in njihova dela nemalokrat postavljeni v drugi plan, saj se obiskovalci, kar postaja skoraj pravilo, bolj posvečajo družabni komponenti ali pa jim zadošča le to, da so se prišli pokazati in opozoriti, da še vedno so.
c. kuhinja
Humorna pozicija banketa Wallerjeve pa hkrati napove, da smo se znašli v prostoru, zaznamovanem s hrano. V kuhinji torej. Barbara Bernsteiner s kuhinjsko postavitvijo pripoveduje o ujetosti in upanju. Z vedno istim vzorcem in istim sivim barvnim tonom obkvačkani predmeti pa ne pričajo le o žal preštevilnih transformacijah najlepših momentov našega življenja v njihovo nasprotje, pri čemer upanje kakopak ostaja, umetnica ga simbolno ujame v hudomušnem, tako resničnem tiktakanju stenske ure, pač pa se delo odlikuje tudi s svojo formalno in estetsko platjo. Ta je hudo premišljena in je rezultat razmišljanja o likovnih zakonitostih znotraj narativnega ambienta. To pomeni, da kompozicije predmetov reflektirajo visoko stopnjo čistega modernističnega vizualnega jezika. V kuhinjskem delu razstave Nit je nasproti tega dela razstavljena instalacija finske umetnice Anu Tuominen, v kateri igrata barva in oblika prav tako pomembno vlogo, lastno modernističnim raziskovanjem, za katera je tako značilno samo-meditiranje o barvah, oblikah in dimenzijah. Oblika, tj. tanka dolga struktura niti, in barva, ki se v delu Tuominenove kot oljne barve mešajo v nove barve in odtenke, sta uporabljeni sila inventivno in humorno, saj umetnica bombažno zakvačkano nit kot tipično uporabno-kreativni material naših gospodinjstev, kombinira s kuhinjskimi pripomočki, kot so, denimo, ribežen in niti rdečega korenčka, solnica in čipka soli, kuhalnica za pripravo pire krompirja in majhen prtiček, ki je pravzaprav okusen sadež – višnja, češnja, sliva ali karkoli pač. Presežek je karikatura na ravni materiala, ki jo je zaznati tudi v delu kanadske umetnice Janet Morton, ki je s sivim tvidom obšila serijo kuhinjskih pripomočkov in dekorativnih elementov, kakršni sta razstavljeni deli, in sicer lončnica ter stepalnik za smetano.
d. javni prostor
Nujen diskurz! Torontčanka je hkrati tudi ena izmed dveh umetnic, ki s svojima deloma, razstavljenima izven galerijskih prostorov, torej na ulicah Slovenj Gradca, vabita v galerijo na ogled razstave. Mortonova, ki v igrivih in kritičnih umetniških izjavah, ki asociirajo udobje naših gospodinjstev, namenja še posebno pozornost sodobni percepciji tradicije. To je na glavni slovenjgraški ulici, in sicer pred galerijo, materializirala v izjavi s čipkami oblečenega drevesa, ki s svojim romantičnim izgledom izprašuje pomen in vrednost kreativnosti naših babic, ki so še poznale meditativne občutke pri kreiranju, denimo, čipkastih prtičkov, in pa družabno funkcijo akta kvačkanja, pletenja, vezenja in v Sloveniji še posebej klekljanja, ko so se žene uspele veliko dogovoriti in se med seboj informirati, kar sodobna ženska danes nemalokrat čuti kot manko.
Vračanje v galerijski prostor. V kuhinjo, kjer sta, na prvi pogled nelogično, razstavljeni dve deli umetnice, katere glavnino dela sreča obiskovalec na svojem obhodu kasneje. Slovenka Petra Varl kaže v kuhinji dve sliki s kuhinjsko tematiko, na kateri vidimo ponosne lastnike nove kuhinje. Dislokacija? Ta je v zanikanju klasičnih strategij postavljanja razstave, kjer vsak umetnik dobi svoj kot(iček). Ker je razstava Nit še posebej nabita z življenjskostjo, se ta reflektira tudi v potezi razpršenega. Domovanja!
e. dnevna soba
Slovenska umetnica, ki živi in dela v Ljubljani, Marija Mojca Pungerčar popelje obiskovalca v atmosfero zasebno-javnega prostora. Njena instalacija je poklon tekstilni industriji, domačemu ustvarjanju in pa seveda sodobnim umetniškim izrazom. Jedro dela, ki je pravzaprav kontinuiteta njenega prejšnjega projekta, ki ga prenaša v nov pričujoč projekt na nivoju arhivske vrednosti, je osemdeset metrov modne tkanine, ki jo je možno kupiti za pičlih 8,99 evrov. Še več, na delavnicah, ki jih vodi umetnica, lahko vsakdo zašije iz tkanine svoj kos oblačila ali modnega dodatka. S tem projektom je umetnica posegla v tisto poglavje umetnosti, ki je s svojo serijskostjo podobna multiplom. Sicer pa je umetniška vrednost tkanine humorno stopnjevana na analogiji med umetnostjo in prodajo konfekcijskih oblačil, ko razstavi serijo slik v treh velikostih, in sicer L, M in S. Kakopak na prodaj. A le po dva izvoda vsake velikosti. Njeno delo se po barvah in po dokumentarnem videu, pokazanem na televiziji, torej z atmosfero delovno-dnevnega prostora zliva z enim stenskim delom Polone Maher, ki živi in ustvarja v Mariboru, in s tremi umetniškimi deli Nemca Clausa Föttingerja, čigar dela so spoj sodobnega vizualnega izraza in dizajna, kakor se kaže v notranji opremi. Tudi umetniška strategija, v Düsseldorfu in na Nizozemskem živečega avtorja, je kot trojanski konj vpletena na razstavo, saj funkcija uporabnega dela s svojimi vsebinami (ki se kažejo zlasti na fotografijah, iz katerih je narejen lestenec in svetilka, ali pa na besedilih, napisanih na objekt, ki spominja na računalniško »škatlo«) odpirajo vprašanja o političnih fenomenih ali pa reflektirajo socialno interakcijo, torej komunikacijo, ki zna biti v instantnih in ambicioznih časih, ki jih živimo, sila okrnjena in za odnose nemalokrat uničujoča. Atmosferi prijetnega delovnega prostora, ki se pokaže v delu Pungerčarjeve, je pendant delo v Leipzigu in Amsterdamu živeče in delujoče Silke Wawro, ki se po svoje v obeh razstavljenih delih prav tako giblje med modnimi izdelki in umetnostjo. Na otvoritvenem performancu je umetnica prevzela vlogo šivilje in zainteresiranim obiskovalcem na oblačila našila podobe živali, katere lovska ikonografija je simbolno zgovorna. Spregovori namreč o identifikaciji, kakor jo narekujejo oblačila, o signalih, ki si jih v procesu socializacije dajemo drug drugemu, ko pokažemo, ali smo pripravljeni igrati vlogo žrtve ali pa hočemo biti lovci. Blizu lovski estetiki Wawrowe, ki nosi v sebi nekaj ljudskega, je tudi skulptura nizozemske umetnice Marjolijn van der Meij, kjer je uporabila štiri lutke, ki so pravzaprav izdelki umetnostne obrti in so uporabljeni kot ready made objekti, pri čemer ima ena od protagonistk v rokah majhno špulco, na katero je navita nit. Na novo angažirana scena, skulpturalno zamrznjena, se na prvi pogled bere kot karikatura. Gre namreč za obračun treh žena s četrto, kar je daleč od naših predstav o tradicionalnem. Nova, provocirajoča postavitev figur z izrazito izpovedno gestikulacijo napeljuje k prespraševanju o realnosti, o manipulacijah.
Atmosfero dnevne sobe je zaslediti tudi v novem »prostoru« razstave Nit, kjer je veliko stenskih in prostorskih del. Polona Maher razstavlja na eni steni serijo petih izrazito likovno dovršenih del, ki so po svoje poklon (cenenim) materialom, kot so nit, tekstil, šiviljski dodatki, karton, papir iz škatel za čevlje ipd. Ti so kombinirani po čistih modernističnih principih, ki podeljujejo spoštovanje oblikam, barvam in prostorski komponenti ter pri gledalcu v svoji abstraktnosti vzbujajo vrsto subjektivnih percepcij in asociacij. Uporaba cenenih materialov pa je (v nasprotju z modernističnimi principi, ki so po svoje preživeli in uporabljeni danes le še v smiselnih in argumentiranih progresivno zastavljenih delih) izvirna in reflektira in posredno kritizira sodobno družbo, prenapolnjeno z materialnimi dobrinami. Cikel slik Petre Varl temelji na risbah, ki so natisnjene na platna: nekatere konture, a zlasti ploskve, so po principih otroške pobarvanke izšite s strojnimi, ekspresivno našitimi šivi. Portreti, tako značilni za umetnico, so upodobljeni tudi na skupnem delu Varlove in Eduarda Lesjaka, ki kot plod skupnega sodelovanja kažejo harmoničen dialog dveh umetnikov na enem delu. Zlitje dveh povsem različnih govoric, pri čemer se Varlova izraža z realizmom, Lesjak pa z abstrakcijo, na zanimiv način priča o zdajšnji generaciji adolescentov, o njihovi krhkosti in odločnosti obenem, ter napoveduje Lesjakovo delo. Ustvarjalnost, v Celovcu živečega in delujočega umetnika, je bistveno zaznamovana z nitjo kot tistim umetniškim materialom, s katerim raziskuje specifični abstraktni jezik, ki ga podkrepi s formami pravokotnega nosilca, s t. i. moduli, ki so pobarvani v žive fluorescentne barve. Prav takšne barve so lastne tudi prostorski postavitvi poljske umetnice Zuzanne Janin, saj ob niti, ki jo uporablja kot sredstvo pri kreaciji umetniškega dela, uporabi delovna oblačila javnih delavcev, ki so s svojimi barvami opazna, izstopajoča. Z njimi je ustvarila sedežno garnituro, ki je po svoje tisti otok v okviru razstave Nit, kjer se obiskovalec lahko usede, uleže ter preda mislim o videnem, a je primarno vendarle delo, ki ozavešča o požrtvovalnem delu javnih delavcev, in je umetničina izjava, da vse prepogosto, še posebej po koncu »katastrof«, pozabimo posameznike, ki v nesrečnih okoliščinah pogumno rešujejo naša življenja ter jih v svoji predanosti poklicu včasih tudi izgubijo. Oblačilo kot povezovalni element tega dela razstave se spet pojavi v delu priznanega nemškega, v Hamburgu živečega, umetnika Jochena Flinzerja, ki že skoraj dve desetletji uporablja nit kot slikarsko in risarsko potezo, pri čemer se njegove slike odlikujejo sočasno tudi s kiparsko komponento, saj njegova dela funkcionirajo sočasno na dveh ploskvah – sprednji in zadnji strani slike. Njegove slike, v katerih se vsebinsko navezuje na dress code sodobne družbe in njenih skupin, imajo praviloma dva nasprotujoča si načina odslikavanja: na eni strani se odlikujejo z abstraktnim jezikom, na drugi pa z mimetičnim, pri čemer pa slednji narekuje forme in barvna prekrivanja abstraktne strani dela. Poleg tega je vsako upodobljeno oblačilo, naj si bo fluorescentni delovni jopič, majica Fred Perry ali kravata, nosilec v sebi zaključene naracije, ki jo ustvarja s šivanjem, ki pa ga sam avtor dojema kot dejavnost med absurdnim in komičnim, s čimer želi poudariti trivialnost vsakdana. Z doživljanji realnega sveta, kot se nam vsak dan kaže, je povezano tudi delo drugega v Hamburgu živečega in ustvarjajočega umetnika. Martin Löffke komplementira realen svet z metafizično-pravljičnim svetom, kakršen se poraja v umetnikovih mislih, v momentu ustvarjalnega akta. Njegove zašite slike so po svoje poklon nezavednemu, saj so podobe, strukture, pa tudi besede, ki jih aplicira na slikarsko platno, rezultat umetnikovega trenutnega navdiha in impulzov, ki jih dobiva iz okolja, ter jih nemalokrat racionalno dojame veliko kasneje. Ob enem pa so njegova inspirativna dela tudi poklon meditativnemu stanju kreativnega procesa – ročnim delom, umetniški ustvarjalnosti in sploh vsem možnim ustvarjalnim aktom.
f. kapelica
Sprehod skozi stanovanje preide prav z delom Löffkeja v polje misli o naših (skritih) notranjih močeh, katerih vir, žal, ni permanenten izvir. Zateči se včasih vase ali k tistemu, kar imenujejo Bog, pa ni važno, kakšen obraz ima, torej v introventivna stanja, reflektira instalacija Julie van Koolwijk, ki živi in dela v Düsseldorfu. Kapelica. V stanovanju. V Galeriji. Poklon religiji. Politeizmu. Človeku. Družini. Družina je sveta. Radostna. Takšna bi naj bila. V delu, v katerem uporablja umetnica nit kot pastozni nanos barve, ki se kaže v estetiki kiča v številnih pisanih vzorcih, izšitih s šivalnim strojem, umetnica aktualizira tudi percepcijo telesa. Na majhne prešite objekte iz blaga, ki so nato obdani z naslikanimi, pozitivnimi in na kič aludirajočimi vzorci, so natisnjene fotografije, ki se spogledujejo s pristnimi in nepolepšanimi telesi, kakršna so znana iz del Nan Goldin. Poklon življenju, takšnim in drugačnim pojavom, ki jih imenujemo čudeži, je avtorska unikatna knjiga v slovenski Vrbi na Gorenjskem ustvarjajoče Andrejke Čufer, ki je zavestno razstavljena kakor, da bi šlo za sveto knjigo. V njej namreč avtorica z vizualnimi in verbalnimi podobami meditira ob sintagmah, povezanih z nitjo; rdeča nit, rešilna nit, prva nit ali popkovina, astralna nit, pajkova nit ipd.
Še eno introvertirano, sila subtilno delo je kiparska instalacija japonske umetnice Chiharu Shiote, v kateri črna, bombažna, gosto prepletena nit kot nož ostro reže zrak in se zajeda v bela, lebdeča se oblačila, ki po svoje pričajo o prisotnosti duše in duha. Ujetega. Strašljivo ujetega. Edino vertikalna postavitev fantomskih figur, ki dajejo slutiti mamo in hčeri, pričajo o optimizmu, ki je potencirano v ogledalih, ki so obrnjena navzven, spogledujejo s kaotičnim svetom, ki včasih tudi ujame. Prav ujetost daje delu noto tostranskega, v katerem so strahovi, če se jim pogleda v oči, gonilo zadovoljstva, mnogokrat pa kar preživetja. Kontrast črnim nitim Shiotove so prepleti belih nitk, ki so dihajoče prepleteno ujete za steklo dveh slik, in sicer v enem od treh razstavljenih del slovenskega umetnika Alena Ožbolta, ki živi in dela v Ljubljani in katerega dela se odlikujejo z visoko stopnjo tenkočutnosti, subtilnosti in nežnosti, ki mestoma, kot da se eterično kot privid prikazujejo pred nami ter opominjajo na stanja »rem« faz ali pa kar na transcendentalna stanja. Atmosfera meditativnega, ki je lastna Ožboltovim delom, je s tremi njegovimi deli »razsejana« po galeriji, ki skupaj z drugimi deli, premišljeno poskrbi za otočke še posebej poglobljenih emocionalnih stanj. Ogromno stensko delo japonske umetnice Kei Takemura, ki živi in dela v Berlinu, je narejeno iz prosojnih materialov, ki v svoji krhkosti pripovedujejo o zavetju in nežnostih avtoričinega otroštva, s spominih in zdajšnji percepciji dojemanja otroštva. Perspektivno zasnovana podoba prostora pa je v svoji intimnosti pravzaprav tudi hommage globalnemu svetu. Tega se zavemo, ko preberemo humorno nastavljen naslov dela: japonska svilena nit je kombinirana z italijanskim sintetičnim blagom, nemškimi voščenimi barvicami ter flomastri.
g. intimni prostori
Na tem mestu dobijo sfere intimnega – s kakršnimi se obiskovalec sooča na sprehodu skozi razstavo, ki evocira nasprotujoča si občutja doma in varnosti, obupa in poguma –, dimenzijo, kjer se duša spoji s poželjivostjo in reflektira mesenost, kri in bolečino. Instalacija Tanie Candiani, ki živi in dela v Tihuani in v Meksiko Cityju, je poklon življenju, ki je polno absurdov, o katerih umetnica spregovori z visoko stopnjo ironije, ko mantrično na vzmetnice našije slovensko besedo »še« (more) in »hvala« (thank you), ki samo-ironično seva globoko hvaležnost, ki jo ženska dobiva v izpopolnjevanju z moškim. V humornem tonu je uporabljena tudi snovnost niti kot umetniškega materiala, ki – kot tradicionalni material gospodinjskih praks – na simbolni ravni priča o tradicionalni vlogi ženske (vzorna gospodinja, požrtvovalna delavka, skrbna žena in mati), hkrati pa zgovorno spregovori o uporabi niti kot suverenem materialu sodobnih vizualnih praks. Na napihnjene balone izšit, bodreče optimistični stavek »Pain is a sofistication of pleasure«, ki je del prostorske postavitve Candianijeve, je pendant nasproti postavljenemu delu švicarske umetnice Barbare Caveng, živeče in ustvarjajoče v Berlinu. »If hurts, invent another pain,« je na steno – tudi z zgovorno rdečo nitjo – izšila umetnica, katere instalacija se izraža s plejado simbolov, ki pričajo o vrednotenjih, odločitvah, koncih in začetkih, skratka o nepredvidljivostih in paradoksih, s katerimi se na ravni intimnih odnosov sooča vsak posameznik v momentih, ko začuti, da »je sreča opoteča«. Rdeča nit v instalaciji Cavengove je zgovorna na vizualni in semantični ravni, ko narativno priča o »ločitvi kot amputaciji«, s katero kakopak preživiš, a te je na različnih nivojih primerno manj. Krvavost, ki jo simbolno vsebuje njeno delo in ki je pravzaprav hommage kanadski pisateljici, pesnici, feministki in aktivistki Margaret Atwood, je light motiv dveh nadaljnjih postavitev.
Poljska umetnica Justyna Koeke, ki živi in dela v Stuttgartu in Krakovu, gradi sporočilo dela z mehkim tekstilom in nitjo. Njena stenska kiparska instalacija je fantazijski konglomerat, ki primarno in v detajlih spominja na cvetje, listje, paramecije in amebe, polžje hišice, faluse in vagine ter druge organske strukture, ki so med seboj povezane s cevastimi členi istega materiala. Formalni jezik skupaj s simbolnim jezikom barve in mehkim materialom je všečen poklon najpomembnejši življenjski tekočini. S krvjo operira tudi nemška umetnica Isa Melsheimer, ki živi in ustvarja v Berlinu. Na rumeno-zelen tekstil so zašite majhne rdeče nitne strukture, ozaljšane s perlami, ki kot krvna telesca skrbijo za moč našega organizma. Sočna kletvica Another Fucking Day (Še en kurčev dan) je pravzaprav neutrudljiva in vulgarna – kot smo v osnovi vulgarni vsi, pa če to po bontonu skrivamo ali ne – izjava personificirane krvi oziroma krvnega obtoka, ki si je navkljub svojemu refleksnemu delovanju prilastil pravico pritoževanja, ki je pravzaprav samospodbujanje, ki ga nemalo kdo potrebuje še posebej ob jutrih.
Konstrukcija ženskega spalničnega kotička, ki nudi prostor sanjarjenjem, hrepenenjem, fantazijam, upanjem in ezoteriki je del prostorske instalacije belgijske umetnice Élodie Antoine, kjer so lastnosti materiala skupaj s formalnimi elementi in ostalimi inventivno izpeljanimi domislicami temeljni gradniki metafizične atmosfere. Nemodernim in neatraktivnim kosom spodnjega perila je umetnica s svojim posegom vdahnila nove dimenzije, ki se ob mističnih konotacijah odlikujejo s humornim karakterjem. Elastične spodnjice so ozaljšane s sramnimi dlakami, ki so materializirane v izvezenem cvetju in vzorcih iz keltske mistične tradicije, pri čemer vsak posamični hudomušen objekt funkcionira kot slika. Hudomušnost družbeno kritične izjave veji tudi iz instalacije slovenskih umetnikov Lade Cerar in Saša Sedlačka, ki občasno ustvarjata kot tandem. V okviru razstavnega koncepta njuno delo reprezentira intimni kotiček stanovanja: stranišče. Podobe dopisane z besedili sta prevod in dodelava filozofije Slavoja Žižka v vizualni jezik. Konkretno tistih Žižkovih misli, ki razpravljajo o nacionalnih karakterjih, kakršni so definirani preko tipa straniščne školjke. V navezavi na material reflektira delo občutljivo dejstvo gospodarsko-politične stvarnosti zahodnega sveta, v okviru katerega prihaja do selitve delovne sile na Vzhod, še posebej na azijski kontinent, pri čemer se Zahod srečuje s prepogostim fenomenom praznine in naveličanosti svojih državljanov, ki je rezultat brezposelnosti. Pa vendar humorna dimenzija, ki jo delo tandema vsebuje, a se še bolj navezuje na poetiko Antoinove, se nadaljuje v delu Wiebke Bartsch, kjer gre za skulpturo, ki nastopa v podobi lestenca, nežnih rožnatih barv, ki se je z došitimi elementi spremenil v personificirani falus, ki se v pozi sklece upira na tla, s čimer postane ta polovični ready made objekt Bartscheve, simbol ujetega moškega.
h. spet javni prostor
Tu je potreben drugi diskurs: Wiebke Bartsch je tudi tista avtorica, katere delo na štirih kolesih, je moč srečevati na različnih lokacijah po Slovenj Gradcu. Njeno delo, instalirano v osebni avtomobil, se odlikuje z visoko stopnjo humorja, ki reflektira realnost starejših ljudi, ki jih nemobilnost uklene v njihove svetove – nemalokrat senilne, zmedene in sploh čudaške, ki se s svojimi ptički pustijo odpeljati v nakupovalni center. Umetniška izjava Bartscheve pa kot javna skulptura med drugim opozarja in vabi na večmesečni razstavni dogodek v mestu.
i. prostor za operativne posege
Atmosfero operativnega, ki je napolnila edini prostor velike dvorane, je zaslediti tako v delu v Madridu živeče Rosalíe Banet kot v delu Michaela Kosa, ki živi na Dunaju. Prva z operacijskim posegom na umetni masi v obliki torte, ki aludira na človeško meso, skupaj z očmi in glasbeno podlago videa, samoironično odslikuje sodobno emancipirano žensko ter priča o emocijah, konfuznosti, zapuščenosti in hrepenenjih. Pendant organskemu v delu Banetove je instalacija Michaela Kosa, ki z železno nitjo šiva razpoke kamenja, mu vdihuje animo in se kot umetnik poklanja materialu, ki je temelj udejanjanja njegovih idej in umetniških vizij.
j. izhod
Proti koncu razstave je intimno skrito skrivnostno delo v Berlinu ustvarjajoče umetnice Iris Schieferstein, ki se s svojimi hibridnimi, v formaldehid potopljenimi bitji, ki so sešiti iz delov mrtvih živali, njihovih obritih kož, organov in okončin, kaže v Hirstovski estetiki grdega. Delo navdušuje med občudovanjem in odporom, pri čemer je triptih semantično zgovoren: »Heute mache ich mir kein Abendbrot, heute mache ich mir Gedanken« (»Danes si ne bom pripravila večerje, danes bom razmišljala«). Ob izboru materiala, niti torej, ki jo uporablja kot sredstvo pri kreiranju skulptur in kot aplikacijo, namiguje vsebinska plat dela na žensko in njen prosti čas, ki ga izrabi za revitalizacijo. Z naznanjanjem večera naznanja delo tudi zaključevanje razstave, ki se zaključi s čutnim in subtilnim delom v Ljubljani živečega Alena Ožbolta, ki daje na preizkušnjo naša čutila. Povezano je, kot napoveduje naslov, z nezavednimi in kozmičnimi stanji, pa tudi z negotovostjo, s katero se srečujemo ob povsem budnih stanjih. Ožboltovo delo, z blazinami obložene stopnice, tako na intimno človeški ravni kot na ravni vizualnega sistema napeljuje obiskovalca razstave k vnovičnemu ovrednotenju lastne percepcije videnega in občutenega ter k izoblikovanju trdne pozicije, ki je vstopnica za uspešno nadaljnjo pot.
1 Denimo, razstave: Loose Threads, 22. 8.–20. 9. 1998, The Serpentine Gallery, London; KUNST STOFF, 5. 3.–24. 4. 2004, Galerija nächst St. Stephan, Dunaj; “…an der Nadel”, 5. 9. 2004–17. 10. 2004, Nassauische Kunstverien, Wiesbaden; Flexible 4, The Whitworth Art Gallery, the University of Manchester, Manchester, Velika Britanija (14. 11.–15. 2. 2004), Dutch Textile Museum, Tilburg, Nizozemska (6. 3.–6. 6. 2004), Kunsthallen Brandts Klaedefabrik, Odense, Danska (3. 7.–12. 9. 2004), Landesgalerie am Oberösterreichischen Landesmuseum, Linz, Avstrija (29. 9.–7. 11. 2005), in Rheinisches Industriemuseum, Euskirchen, Nemčija (19. 2.–15. 5. 2005) …
2 Za poglobljen sprehod po razstavi Nit, beri naslednje poglavje.
3 Več o posameznih avtorjih in njihovih delih je moč najti pri predstavitvi posameznega avtorja.