OBMEJNI PROSTORI – ZADNJE POTOVANJE
Slavna fotografinja, članica znamenitega Magnuma – Inge Morath je bila rojena leta 1923 v Gradcu, korenine njene družine po materini strani pa so v Slovenj Gradcu. Njen praded dr.Hans Tomschegg (Tomšek) je bil župan in notar v Slovenj Gradcu, materin oče Eduard Wiesler pa geodet. Tako sta se Inge Morath in Regina Strassegger, zgodovinarka, filozofinja in režiserka, skupaj odločili za nastajanje projekta – fotopotopisa po obmejnih prostorih. Seveda sta morali tudi v Slovenj Gradec. Nad mestom in okoljem je bila slavna fotografinja še zlasti navdušena, in zelo nam je drago, da je umetnica in svetovna popotnica o teh občutkih tudi zapisala:Ť V teku mojega življenja se je vedno bolj potrjeval občutek, ki sem ga dobila doma pri starših, da so umetniki blazno pomembni v življenju. So seizmografi družbe, vnaprej čutijo, lahko nam predočijo stvari, še preden se zares zgodijo. Nacisti niso brez razloga tako ravnali z ťdegenerirano ť umetnostjo. Njihova resnica jih je ogrožala. Če se kam peljem, srečam najprej pisatelje, slikarje, ki mi na določen način kažejo pot. Zato imam tudi prav poseben občutek. Tu je zgodovina moje družine, ki je tesno povezana z umetniki – s Hugom Wolfom in drugimi, in tu je zdaj ta občutek, da Slovenj Gradec še vedno privlači umetnike, da ima zanje poseben čut. That makes me feel at home.V Slovenj Gradcu in okolici je Morathova posnela izjemne fotografije, zlasti izstopajo posnetki Gradišča. Očarali so jo ljudje in usoda danes kmečkega dvorca, ki s svojo podobo predstavlja okruške minulih časov. Umetnica je slikala skozi objektiv podobe minulih časov, iskala je osebna soočenja s časi, ki jih ni več. Nostalgični spomini skozi pripovedovanje umetničine matere in drugih članov družine prepletajo družinske zgodbe, prekrivanja in prikrivanja, nizajo svetovljanske poglede umetnice z neznanimi svetovi, ki pa ne morejo prikriti minevanja časa, ki smo mu vsi zapisani. Okruški časa se tako zlivajo v zgodbo, ki je osebna in hkrati občečloveška, zgodovinsko sicer ohlapna, pa vendar razumljiva v času in prostoru, kjer se srečujejo različni svetovi, nacije in dogodki, ki rišejo zgodovinska dejstva Evrope 20. stoletja. Nacionalno mešano okolje tedanje skupne države Avstroogrske razume vsaka stran drugače, čeprav zgodovinska dejstva za občutenje posameznika niso pomembna, saj mu je vedenje in poznavanje družinske zgodbe bilo posredovano skozi prizmo družinskih čustev in občutenj. Tako je tudi pogled umetnice Inge Morath bil usmerjen nazaj: hotela je najti delček minulih časov. Uspelo ji je, ne da bi bila sama obremenjena s travmatičnimi izkušnjami, te tudi njej v času druge svetovne vojne in nacistične nadvlade niso bile prihranjene, saj jih je presegla in se zapisala umetnosti.
Umetnica je ťslikalaŤ skozi objektiv kamere svojo zadnjo – tokrat osebno zgodbo. Najbolj pretresljivo pa je postalo dejstvo, da je to bilo tudi njeno zadnje potovanje, ki sta ga skozi tretje oko – oko kamere – prav tako opazovala dva fotografska mojstra: Stojan Kerbler in Branko Lenart. Na poti sta beležila njeno zadnje potovanje in ne da bi se zavedala – to so pretresljivo pokazale fotografije – postala kronista iztekajočega se življenja. Morathova je vedela, da je na smrt bolna. Drugi tega niso opazili in šele zapis fotokronike pokaže resnico. Dejstvo je, da kamera nikoli ne laže. 30. Januarja 2002 je Inge Morath umrla. Limfom.
30. januarja 2003 je umetničino rojstno mesto Gradec – evropska prestolnica kulture 2003 – posvetilo njenemu delu posebno pozornost. V Hiši umetnikov so odprli veliko razstavo njenih del, nastalih na zadnjem potovanju. Razstavo spremlja knjiga – fotoesej – in film, ki je nastajal za ORF, režiserke in avtorice celotnega projekta Regine Strassegger (film je bil na sporedu februarja 2003 na 3SAT in ORF2). Gre torej za tri sklope celotnega projekta RAZSTAVO – KNJIGO – FILM.
Razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu bo pomemben likovni dogodek za vso Slovenijo in tudi na drugi strani državne meje (mnogi želijo razstavo doživeti še v avtohtonem okolju, kjer je nastal velik del razstavljenih fotografij), saj umetnica ni le veliko ime na področju fotografije in umetnosti, privlačen je tudi njen življenjepis: je svetovna popotnica in resnična svetovljanka – ne nazadnje, od leta 1962 je bila poročena s slavnim dramatikom Arthurjem Millerja, ki je po zakonu z razvpito divo Marilyn Monroe, našel v umetnici sorodno dušo in življenjsko sopotnico, ki jo je nadvse cenil.