Back to archive
exhibition
Razstava slikarskih del Luke Popiča
19. 06. 2010 - 20. 07. 2010
Galerija Slovenj Gradec


Za ustvarjanje Luke Popiča je značilno nenehno iskanje novih izraznih možnosti ter zavestnoizogibanje motivom in načinom, ki bi ga lahko zapeljali v zaprti sistem vase zagledane slikarske manire. Pred dvema desetletjema, ko se je prvikrat ambiciozneje predstavil likovnemu občinstvu, je bil izrazit figuralik, da bi se v nadaljnjem umetniškem razvoju temu odpovedal in se prepustil eksperimentiranju in iskanju neposrednega likovnega nagovora, ki njega samega kot ustvarjalca in nas kot gledalca skuša očarati in prepričati z neposredno, včasih celo surovo močjo elementarne vizualne energije. Na njegovih slikah odtlej ni najti nobene pripovedi, nikakršne zgodbe. Podobe so zgolj likovne senzacije, ki jih v prvi vrsti podčrtuje skoraj čutno otipljiva materialnost slikarskega nanosa. Robato zavrtinčena v nikoli dokončano igro svetlobe in sence suvereno obvladuje celotno površino platna. Poudarjena snovnost slikarske materije je okrepljena še z uporabo različnih neslikarskih materialov in gradiv, ki reliefno vzvalovijo slikovno površino. Nasičeno globino črnih in nič manj lahkotno opno belih slik brazdajo in razjedajo brezštevilne vreznine in brazgotine ter informelsko razprte amebaste strukture, ki dihajo v uravnoteženih kompozicijah, ko jim ne moremo nič kaj več dodati in sploh ničesar odvzeti. Kažejo nam tisto, kar vsak od nas sluti, kadar se prepusti preprostemu nagovoru oblik najbolj vsakdanjih predmetov. Razkrivajo nam ono, kar velikokrat ne moremo videti niti pokazati, a je kljub temu pritajeno prisotno povsod okoli nas. Slikarstvo, kakršno je Popičevo, nas nagovarja s skopim likovnim vizualnim jezikom, kar je gotovo najtežje, a obenem najbolj tenkočutno.

Vizualni nagovor v kontrastu skrajnih točk barvnega registra »utopljenih« podob, ki jih je Luka Popič tokrat združil v skupen razstavni projekt, se napaja v konceptualno zasnovani igri in protiigri vsepožirajoče črnine ter slepeče ožarjene beline. Gosti in težki nanosi takorekoč »brezbarvne«likovne materije pozvanjajo ob zamolklo razgibanih belih in črnih ploskvah, ki učinkovito podčrtujejo vznemirljivost ustvarjalčevega subjektivnega dotika, na simbolni ravni pa bržkone zastopajo metaforo začetka in konca, svetlobe in teme, ter vmesnega dejavnega prostora, v katerem se rojevajon in nastajajo oblike vsega vidnega. Ritmično razburkana in občutljiva, zaokrožena in uravnotežena monohromna podoba nas namenoma nagovarja le s svojo fizično navzočnostjo, saj ničesar ne sporoča, razen sebe same in svoje neizogibne prisotnosti. Odlikuje jo močna ekspresivnost, ki je kot nekakšna abstraktna energija postavljena v ospredje.

Čeprav so slike prepoznavne in zlahka sledimo jasno čitljivemu osebnemu slogu, se kljub posamičnim serijam, ki izpostavljajo določen likovni problem, že naslednji hip Popičev likovni interes zlahka preseli na novo, zanj še neodkrito področje barvnega občutja. Iz privzete in nato v variacijah in ponovitvah razvite teme se kaj kmalu porodi nova ideja. Iz privzete likovne forme se rojeva nova oblika, dokončana slika terja novo sliko, ki v ateljeju Luke Popiča vselej nastaja v vzdušju nenehne radosti osvobajajočega ustvarjanja. Na prvi pogled se lahko te podobe zdijo težke, pogreznjene v zamolklo črnino, s katero lahko nagovorijo k otožni resnobi, in v enaki meri so v svojem negativu odmaknjeno zaslepljene s presvetljeno belino, s katero skušajo ozemljiti neulovljivo prosojnost svetlobe, a so v resnici igrivo razprte, polne prostodušne in snovno bogate kreativne moči, ki v sebi skriva veliko mero discipline in mojstrsko izpiljene slikarske veščine, pri delu v ateljeju vselej strnjene v nekakšen slikarski ritual, s katerim se Luka Popič v življenju in v umetniškem ustvarjanju upira tako banalnemu realizmu in vulgarni imitaciji resničnosti kot tudi ortodoksni abstraktni umetnosti, ki živo slikarsko podobo spreminja v mrtev dekorativni predmet. Slike se s tem, ko so odrešene funkcije upodabljanja, uresničujejo v čutnem dotiku tako njega samega kot ustvarjalca, a tudi nas gledalcev, če smo le v ta likovni dialog pripravljeni vstopiti neobremenjeno, sproščeno in preko očesa, brez pretirane pomoči intelektualne izkušnje.