Back to archive
exhibition
Roberto Kusterle: V brezčasnih prostranstvih
16. 11. 2007 - 16. 12. 2007
Galerija Slovenj Gradec


Kot v filmu

Najprej vzbrsti zamisel. Miselna predstava, ki utegne biti v sorodu s sanjami, z miselno navezavo, z blodnjo, ki jo je spočelo posebno doživetje, s predmetom, s krajem ali pa z golo mislijo. Sleherni drobec zunanjega sveta a tudi najskrivnejše razsežje lastne notranjosti utegne navreči zarodek podobe, novega ustvarjalnega sveta, nove resničnosti, ki čaka na upodobitev. Nato pride na vrsto priprava vsega, kar je potrebno, da se zasnutek prelije v stvarnost, v otipljivo navzočnost, v nekaj, kar je mogoče prestreči s fotografskim zaslonom. Izbira nastopajočih oseb, oblikovanje ožjega okolja, izdelava kostumov, priprava luči, scenografije, maske. Umetniško početje Roberta Kusterleta je vtem docela podobno ravnanju režiserja, ki lastnoročno določa vsako nadrobnost, ki naj bi nastopila v njegovem filmu. Telo, obraz, obleka, predmet, prostor: sleherna sestavina je deležna skrbnega tehtanja in izbora, pa naj je nanjo zagonetno naletel ali pa namenoma izdelal v skladu z zamislijo, ki ga je obšla, po sledi miselnega zametka, ki naj bi ga uresničil, opredmetil, utelesil.
Seveda gre tu za film, ki je v celoti sklenjen v enem samem fotogramu, in dasiravno se v nekaterih primerih lahko tematsko ali scenografsko navezuje na niz siceršnjih fotogramov, je sleherni izmed njih izrazno in pomensko povsem samostojen.
Stvarnost ali namišljen svet? Resničnost ali ponaredek? Fotografija, umetnost, kaj pravzaprav sploh?
V zvezi s Kusterletovo umetnostjo ne kaže torej govoriti zgolj o fotografiji, pač pa tudi o oblikovanju prostora, o pripovedovanju, o spletu izmišljije in mislenega razraščanja, ki s fotografsko tehniko omogoča domiselno, izbrušeno, očarljivo prednašanje podobe.
Ko se gledalec zastrmi v njegove fotografske posnetke, se le s težavo vživi v obilico dela, priprav, skrbi pa tudi napora, ki jo tovrstno uprizarjanje terja. Njegovo pozornost namreč priklene pri tej priči nase razgled čez privlačen in obenem vznemirljiv svet, ki živi nekje daleč stran od vsakdanjosti, a je vendar neločljivo zraščen s človeško razsežnostjo. Občutek, ki ga prevzema, je vsaj toliko protisloven kot podoba sama, ker se mu ponuja kot telo in misel obenem, kot resničnost in izmišljija hkrati, kot prostorska določenost in odmaknjenost v istem kompozicijskem okviru.
Zazdeti se mu utegnejo kot simbolične ali alegorične podobe neke presežne resničnosti. A v resnici sta simbol, alegorija komaj nakazana, zgolj ponujena v razmislek kot možnost, ki daje slutiti, da bi se nekatere pomenske sestavine utegnile sklicevati na mit ali na alegorijo. Vendar prihaja do tega zavoljo prečudne pokrajine, ki jo Kusterle s svojim delom raziskuje: pokrajine, ali pravzaprav prostora, ki lebdi med zemeljsko površino in neskončnostjo, med navzočnostjo in odsotnostjo, med jazom in njegovim dvojnikom v iskanju, ki se zdi, kot da stremi po človekovih in zemeljskih koreninah, v razsežnosti, ki je zunaj časa in prostora, ki ju tako ali drugače občutimo kot del sebe.

Človek telo narava vesolje

Notranji svet Roberta Kusterleta pravzaprav razodevata in razlagata zdaj moško, zdaj žensko telo – telo, ki se uklanja nuji po oblikovanju potez, likov, položajev, drž, ki gledalca napeljujejo k spoju človek-telo-vesolje-narava v celoto, ki je prežeta s tiho napetostjo ter z doslej neizpričano, vase sklenjeno rodovitnostjo.
Telo se lahko prelevi v skalo, lahko pa razgrne na nesluten, prej neznan način sledove, ki jih je čas vtisnil v njegovo kožo. Lahko se nam v celoti s trnjem prekrito prikaže v obrambni preži zoper morebitno sovražno grožnjo.
Krilata ženska tiho oznanja svojo angelsko naravo, medtem ko so obrazi, iz katerih brstijo metulja ali ptičja krila, ribje glave, hobotničine lovke, videti, kot da se hote ali naključno (v tem ni bistvenega razločka) kitijo s tujimi krepostmi. Telo prehaja v bivališče živali, školjk, drevesnih korenin, pa spet v kraj, v katerem si je mogoče izrisati vesoljni svet. Prekrita z ilovico se moška in ženska telesa pograzajo v ozadje kot priče povezanosti s celoto ter najpogosteje nastopajo z zakritimi obrazi ali z zastrtimi očmi, ker bi sicer utegnila kaliti skladnost, osredotočenost, zlitost z naravo, medtem ko ravno z njo tiho poteka živa izmenjava energij, ki daje slutiti navzočnost možnosti, ki se še niso docela razodele. Gre za niz portretov z naslovom “Telesni obredi”.
Pri prehodu iz notranjosti ateljeja v zunanje prizorišče se umetnikova misel levi v pripovedne oblike s poudarkom na pomenskem naboju poedinih sestavin, ki vstopajo v vsakokratno upodobitveno okolje. Spojenosti človeka z naravo ne izražajo več nadrobnosti živalskega ali rastlinskega porekla, pač pa je njuna zlitost neposredno vtkana v celovitost vesolja. Obličja se izvijajo iz brezimnosti in z njimi vred raznorodna občutja: zdaj resna in napeta, zdaj mirna in sproščena so kot njihova telesa videti rapeta v razmerje z okoljem, ki jih obdaja, s položajem, v katerega so vprežena. Gre za prehod od “Telesnih obredov” do zgodb pod naslovom “ανα – χρονος”.
Zapuščamo tako ikonsko negibnost podobe in že pristajamo pri postavitvi prizora z eno osebo ali z več osebami, ki se neposredno soočajo z naravnimi prvinami: z vodo, z zemljo, z nebom, z ognjem, a tudi z ribami, s pticami, s školjkami, s cvetjem. Ozračje je vseskozi prepredeno s kopreno pradavnine, iz prvin, ki nastopajo v prizoru, pa veje nekakšna prasila, zavoljo katere je kot možen ali pa vsaj verjeten videti kakršenkoli položaj ali celo katerokoli dejanje, brž ko bi ju kdo nakazal. Podoba sestradane zemlje, njenih zijočih ran, njenih še nerazvozlanih znamenj, skrivnostnih črk, še neodkritih črnih brezen, ki človeka mikajo in v njem dramijo temna poželenja; ali pa sam pojem prevesitve, ki čaka na premišljeno prekoračitev skozi velelno zahtevnost nedosegljivega ravnotežja. Pa še čudežni ulov v mlaki, raziskovanje zvokov sveta s pomočjo niza čarobnih školjk, ki jih je nabral skrivnostni divji lovec …
Avtor nam prizore izjemnega dogajanja podaja kot povsem naravne, običajno zleknjene v svoji spokojnosti oziroma razpotegnejne v razorožujoče, čudežno počasne kretnje. Najmanjše možnosti ni, da bi podvomili v verjetnost prizora. Vse je brezpogojno domišljeno, dosledno, stvarno: nastopajoče osebe, luči, opremljenost prostora, uročene navzočnosti.
Tu spet naletimo na krilate ženske in ribje moške, ki smo jih že spoznali v “Telesnih obredih”, le da so tu pogreznejni v neko svojo posebno, kdaj pa kdaj tudi navidez prostaško vsakdanjost, ko se poganjajo za sanjami in se kosajo med sabo. Gledalec je od tega zbegan a tudi do skrajnosti očaran.
Svetloba in ozračje teh podob venomer prispevata k brezhibnemu ravnovesju, ki oznanja zraščenost človeka z naravo, ko se hkrati odeva v nesluteno prirodnost in sežeto poduhovljenost. Zgledna je v tem pogledu videti podoba, v kateri se lasje razraščajo v korenine, ki človeka vnovič priklepajo k zemlji. Podoba izzveneva v čudežno sozvočje oblike, ki odseva obris ramen vse do tal v krožnem obtoku, ki iz njega vejeta celostnost in občečloveškost.

V večnost in neskončnost vpeti mit, pravljica, resničnost in sanjskost

Zavoljo svoje brezčasnosti, ne-razsodnosti ter ne-predstavljivosti, zavoljo svojega kolebanja na meji med resničnostjo in sanjami, svoje potopljenosti v neskončne prostore, se Kusterletovi prizori odevajo v mitski in čarobni sij nekdanjih pravljic.
Videti je, kot da poteka v njih vzporeden pogovor: umetnikove “anahrone” podobe se spogledujejo z mitom, ker zmorejo posebno obliko prigovarjanja, kakršne so sposobni junaki, ki se spopadajo z neznanskimi silami zemlje in vesolja, ter se v vrtincu ekspresionizma in surealizma prepletajo v nekakšen nov, izviren in pretanjen manierizem.
Če so nam že portreti iz niza “Telesnih obredov” s svojimi podobami priklicali v spomin bogove ali polbogove starodavnih verozipovedi, postave hkrati človeškega in živalskega videza, se nam občutje zdaj seli k zgodbam, ki so jih pripovedovali antični ljudski pevci in ki nam jih je zaupalo večstoletno izročilo.
Z mislijo bi lahko na primer segli k svetopisemskim zgodbam v primeru čudežnega ulova, ki ga pripoveduje niz podob z naslovom “Ribolovni rezervat”, ali pa v prizoru s trosenjem “Blagoslovnljenega bombaža”. Starogrško mitologijo pa neposredno izklicuje Sizifov lik, pač lik človeka, ki si je na rame naložil ogromno butaro vej in je v tem podoben mitskemu junaku, ki ga je Zevs kruto kaznoval, le da je v grškem mitu junakov napor neznosnejši, ker je zaman, medtem ko ni napor tega novodobnega Sizifa videti kar tjavendan, pač pa se zdi, kot da se pokorava nedoumljivi, po svoje naravni nuji.
“Kirkin lovec s sokolom” nas vživlja v ozračja, ki jih poznamo iz mogočne Homerove epske pesnitve o Odiseju, medtem ko se “Sreča siromakov” odeva v svojevrsten svetopisemsko-mitološki odblesk zavoljo oživljene navzočnosti nekakšnega etično-nravnega čuta, ki preveva podobo.
In kako naj se človek upre spominu na Leonarda da Vincija ob nizu podob, ki ponazarjajo posvečevanje v umetnost letenja, ob ljudeh, ki so opremljeni z izjemnimi krilatimi stroji, ali pa ob letalskem nauku, ki ga spet drugi ljudje prikupno delijo pticam samim. Oddaljeni, pradavni, novejši in sodobni miti, ki niso še bili deležni pripovedi in so zato neznani oziroma čakajo na ponovno odkritje, na nekakšno svojevrstno podoživljanje, kot da so priplavali na površje na valu izgubljenih spominov.
Seveda odigrava v tem primeru odločilno vlogo prostorsko oblikovanje prizora: zamišljeno je kot izbor posebnega kraja, ki ga ni mogoče prepoznati po vsakokratnih svojsvtvenih vsebinah, kot tudi ne po razpoznavnih znamenjih časa; gre za prostorsko oblikovanje, ki je povrh vsega zamišljeno kot iznajdba svetlobe, ki se vsakokrat nanaša na nedoločeno, nemara neobstoječo uro dneva.
Morje, nebo, zemlja sežemajo v sebi tisoč drugih morja, tisoč drugih nebes, vso zemljo. “Sveta laguna”, neizmerna morska gladina, jasa, ki smemo o njenem dejanskem obstoju upravičeno dvomiti, puščavnat grič, za vselej izginula prodnata rečna struga. Prostorski okvir vseh teh del je vselej vpet v brezčasna prostranstva.
Poslanstvo sleherne naravne sestavine se ne izčrpa v vlogi ozadja, pač pa prerašča s svojim čudodelnim nabojem in globokim čarom v vlogo glavnega lika posameznih prizorov.
Takšna je čarobna moč prsti in svetlobe, tako na primer tista, ki bdi nad dekličinim spancem, ki jo je vanj zazibal zvok gosli izpod lisičinih tačk, ter globok nagovor, ki je nenadoma zavel od nemega ribjega zbora, ki je poškilil iz vodne gladine.
Čarobno ozračje s kraji in poudarki, ki so značilni za pravljice, diha iz niza, posvečenega “Otroku in njegovemu gozdu”, ki vodi v njem gledalca za roko otrok, ki se podaja v “svoj skrivnostni gozd, da bi v njem odkrival iz domišljije porojeno prirodo, polno presenčenj kot neusahljiv vrelec neverjetnih razodetij.
Kajti ravno otrokov pogled nam omogoča vero v resničnost, ki se ponuja očem: v življenje drevesa, v orjaška jajca, v ogromne žabe.
In čarovnija se prepleta s strahom, resnica z lažjo: ironija in spopad, veseloigra in žaloigra, ki se druga drugi nenehno zoperstavljata in druga drugo dopolnjujeta, in sta enako nepogrešljivi pri razlagi sveta, življenja prav tako kot smrti, se nazadnje tudi v teh prizorih spletata in prežemata do nerazpoznavnosti.
V tem zlivanju raznorodnih in nasprotujočih si prvin se delo Roberta Kusterleta razodeva ne le kot delo umetnika, ki ga žene izviren ustvarjalni gon, pač pa tudi kot razkritje njegovega globoko srednjeevropskega duha. “Motnega in k otožnosti nagnjenega duha”, če naj si izposodimo oznako nekoga*, ki jo je uporabil pri opisu najbolj srednjeevropskega in najbolj čarobnega mesta, kar si ga je mogoče misliti, Prage namreč: mesta, “ki izžareva mrtvaški sij turobnega in razpadajočega skozi skremžene poteze večne odčaranosti, metafizična norišnica (…); norišnica in vesoljni oder z zvezdarno in z vrtoglavimi stopnišči ter s smešnimi stroji ter z jazzom in s kamelami, ki jih Rimbaud vlači vse do svoje najemniške čumnate, svoje izrazito kafkovsko-praške čumnate”.
Ta metafizična norišnica, ta vesoljni oder vstaja v povsem pristno, novo življenje v podobah Roberta Kusterleta, umetnika, ki v sodobnem svetu, v katerem je vse videti kot izguba in okvara, rešuje pred pozabo starinsko, mitsko, bajeslovno vzdušje in duhovnost, ki si venomer prizadevata, da bi mimo najbolj samoumevnega videza vdahnili smisel v to, kar smo.

Franca Marri
 
*Angelo Maria Ripellino, Praga magica, Einaudi, torino 1973