Slikarstvo Uroša Weinbergerja je bilo v okolju od koder izhaja vselej dobro sprejeto, kar med drugim potrjuje tudi njegova stalna prisotnost na tukajšnji likovni sceni. Že kot svež diplomant ljubljanske akademije se je povsem suvereno predstavil na tretji izdaji bienalne razstave Pogled 3 v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki.¹ Od tedaj je bil vabljen na vse njene nadaljnje izdaje,² tako tudi na zadnjo, na kateri je bil po izboru kustosov iz vse Slovenije tudi nagrajen. S tem priznanjem se je potrdila umetnikova prepoznavnost v domovini, vse pogosteje pa sledimo tudi njegovi prisotnosti zunaj naših meja.

Nenehno raziskovanje, ki je umetnika vodilo k nadaljnjim premikom na začrtani poti in ob tem obširen opus, ki ga je Uroš Weinberger ustvaril v komaj desetletnem obdobju slikarskega ustvarjanja, opazovalca napeljuje k misli, da gre za umetnika, ki mu intenzivnost ustvarjanja ne pomeni zgolj poklic temveč prvinsko življenjsko nujo. Njegov umetniški akt je namreč vselej vezan na kreiranje nečesa novega. In kot vidimo, njegova ustvarjalna pot nenehno sledi določenemu cilju v naporu po doseganju ustrezne likovne artikulacije, ki naj prevzame funkcijo sporočila in ne nazadnje resnice, ki je za Uroša Weinbergerja tako pomenljiva. V mislih imam združitev avtonomnosti slikarskega medija z ustvarjalno držo, ki ni vezana le na hipne miselne prebliske ali asociativne vzvode, temveč gre za tehtno in poglobljeno raziskovanje ustrezne likovne formulacije sporočilnih vrednosti. Dejstvo je, da gre za razmišljujočega umetnika, ki pa se ni nikoli pustil zapeljati pestri ponudbi razpoložljivih sodobnih izraznih medijev, kot nekateri njegovi vrstniki. Od vsega začetka ga je namreč vodila globoka prepričanost v izbiro enega samega in edinega izraznega medija, zaradi česar je svojo ustvarjalno pot dosledno in kot se zdi tudi dokončno vezal na slikarstvo.

Zdi pa se, da Uroš Weinberger prav z razstavo, ki jo je naslovil „Displaced world, deplasiran svet.“, počasi zaključuje obdobje mladostne zagnanosti v iskanju osebnega izraza. Dela, s katerimi nas tokrat nagovarja, je izvedel v maniri, ki jo uporablja in razvija že dalj časa in zaznamuje praktično ves njegov opus, v principu kolaža. Pri tem je nekajkrat resda menjal izbiro izraznih sredstev. Na začetku se je posvečal klasičnemu kolažu, pri katerem je uporabljal lastne risbe in skice na papirju,³ sčasoma je prešel na slikarsko izvedene kompozicije, ki aludirajo na kolaž, medtem ko v zadnjem času pri tovrstnem koncipiranju uporablja premišljeno izbrane dokumentarne fotografije oziroma njihove detajle, ki jih iztrga iz različnih medijev in kontekstov, jih slikarsko interpretira in tako ustvari svoje videnje sveta.

Kot vemo, princip kolaža sam po sebi ni posebej inovativen način likovnega izražanja. Zaradi izjemnih sporočilnih možnosti, ki jih ponuja, ga je uporabljala vrsta umetnikov že od začetka prejšnjega stoletja (dadaisti), med znamenitimi predstavniki na primer Robert Rauschenberg in med zadnjimi tudi Sanja Iveković ali Sigmar Polke, ne nazadnje pa tudi danes med mladimi ni prav redko v uporabi. Nedvomno pa je, da je Urošu Weinbergerju pisan na kožo, kot pravimo, saj že do sedaj poznamo kar nekaj njegovih stvaritev, ki sodijo med vrhunske dosežke na naši likovni sceni. Še posebej izstopajo tiste, ki so nasičene s pripovedjo. V njegovem opusu namreč zaznamo svojstveno bivalentnost, ki se manifestira v dveh skrajnostih. Nekatera njegova dela so izrazito monumentalne narave. Opredeljena so z jasno razmejenostjo in minimalnim številom prizorov v nedefiniranih okoljih. Medtem ko so druga nasičena s pripovednostjo, da postane njihova berljivost sila zapletena. Kljub temu, da pomislimo na prisotnost umetnikovega strahu pred praznim prostorom (horor vacui), zaznamo, da gre za princip, ki ga osmišlja sama tematika. Uroš Weinberger jo razpreda s pomočjo nizanja in prepletanja premišljeno izbranih metafor in citatov. Uroš Weinberger se v zadnjih letih intenzivno odziva na problematiko našega vsakdana. Interpretativne zaznave intenzivnega utripa vse bolj zarezujočega življenja, ki ga doživljamo v neposrednem okolju in vsakodnevno spremljamo preko medijev, čemur se je nasploh težko izogniti, so mu postale zavezujoče. V svoji vse globlji družbeno angažirani drži je vse svoje ustvarjalne strasti prelil v naboj silovite eruptivne izpovednosti. Njegova dela, ki gledalca pritegnejo s privlačnostjo visoko estetskih idealov, v resnici globoko zarežejo v jedro izpostavljenega problema. Umetnikov cilj namreč je, da gledalca privabi in ga takoj za tem potisne ob zid, da bi se zavedal za kaj gre. Doseči želi premik v njihovih glavah, da bi premislile in spremenile že ustaljena stališča.

Uroš Weinberger je tokratno razstavo zasnoval izrazito tematsko. Že z njenim naslovom „Displaced world, deplasiran svet.“ nam nazorno pove kje in kaj je njena sporočilna vloga. Z namerno nepravilnim zapisom njenega naslova pa to še podkrepi. Živimo namreč v okolju, ki je pod krinko navidezne urejenosti, v svojem bistvu razpuščeno, polno zmede, nesmislov in kontradiktornosti. Postajamo vse bolj pasivni, nekreativni in s tem vse lažje vodljivi. Posameznik, ki to zazna in se temu upre, je na udaru vseprisotnih mehanizmov kontrole, ki pripomorejo k njegovi ukrotitvi. Umetnik sam poudarja, da je ta razstava že v samem izhodišču izrazito osebno izpovedne narave. V posameznih podobah si lahko predstavljamo prisotnost umetnika, ki vse to doživlja od naivnega in dovzetnega otroštva naprej. Izhaja pa tudi iz statusa današnjega umetnika in umetnosti nasploh. Pravi, da povprečen vsakdan pušča praznino, ki jo zapolnjujejo množični mediji, ki skušajo vse bolj agresivno prevzeti primat stvarni umetnosti. Uroš Weinberger seveda pri tem ni imel v mislih niti nekoč utopičnega orwellovskega Velikega brata, ki naj bi bil vseprisoten in vseviden in bi neposlušne pošiljal na prevzgojo, niti božjega očesa, ki zna menda pritajeno maščevati naša grešna dejanja. Umetnik nas s svojimi upodobitvami sili, da stopimo na realna tla in nas sooči z pritlehnimi metodami kontrolnega nadzora do nekompromisnih metod preganjanja tistih, ki kršijo red in so neprimerni za naše okolje.
Preganjanje pa se stopnjuje do pretepanja z gumijevkami ali preproste eliminacije. Hkrati nas spomni, da te metode niso nič novega. Izvirajo že iz časa naših daljnih in ne tako davnih prednikov in, da ga še danes radi uporabljajo vsi totalitarni in avtoritarni režimi.
Ob vstopu na razstavo „Displaced world, deplasiran svet.“ nas zmotijo neobičajni zvočni impulzi, ki preplavljajo razstavni prostor. Ti prihajajo iz kačastih cevi, ki prepredajo naslikane podobe, se širijo po celem prostoru in silijo še naprej. Zdi se kot, da nas hočejo na vsak način vplesti v dogajanje na platnih, da bi postali, če hočemo ali ne, del tega deplasiranega sveta.

Barbara Rupel, kustosinja Galerije Božidar Jakac

1 Pogled 3. Pogled na likovno umetnost Dolenjske, Bele krajine in Posavja: Popolnoma moje, 2004, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
2 Pogled 4. Pogled na likovno umetnost Dolenjske, Bele krajine in Posavja: Risba v kontekstu, 2006 in Pogled 5. Pogled na likovno umetnost
Dolenjske, Bele krajine in Posavja: I Feel Kostanjevica na Krki, 2009
3 kolažna risba Telo 2, Pogled 4. Risba v kontekstu, 2006, stran 26, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki