V srednji šoli se začne družiti z nekaj let starejšima someščanoma Iztokom Hirtlom in Primožem Juvanom, ki ga povabita v drugačne glasbene vode. Dvojec pod imenom Ilex že v drugi polovici osemdesetih preigrava razne priredbe. Z Markom sprva nadaljujejo kot trio, ki uživa v igranju akustičnih kitar in večglasnem petju. Iz neobveznih glasbenih druženj, kjer se jim občasno pridruži še kdo, pa se leta 1990 razvije kvintet z Blažem Prapotnikom na basu in Danilom Karlinom na bobnih/kongah.

Marko začne leta 1991 z Ilexi intenzivneje koncertirati po Koroškem in drugod. Igrajo lastne komade ter razne (folk)rock, country in bluegrass priredbe (Neil Young, Crosby, Stills & Nash, America, Woody Guthrie …). Iz tega obdobja se ohrani več videoposnetkov, kjer Marko igra akustično in električno kitaro in poje. Obstajajo tudi njegovi solistični posnetki iz zaodrja, ki ga prikazujejo med izvajanjem lastnega komada Kaj je z mano? in nekaterih priredb.

Čeprav Marko uživa v igranju z Ilexi, ga vedno bolj zanima električna kitara, ki jo ima v akustični zasedbi le redko priložnost vzeti v roke. Ko jo vendarle vzame, Ilex zvenijo presenetljivo ostro, kar se sliši na posnetkih iz gostilne Pod velbom (priredba komada Sandman zasedbe America) in drugega, električnega dela koncerta ob dnevu mladosti v Kulturnem domu Stari trg.

Več priložnosti za trše prijeme ima v ravenski hard rock zasedbi Guettenstain, drugem bendu, katerega član je v letih od 1990 do 1991. V skupino, ki si za vzornike postavlja Iron Maiden, ga pripelje basist Benjamin Pirnat, poznejši član Ilexov. Marko je sprva vokalist, pozneje poprime za ritem kitaro. Z Guettenstaini igra priredbe in bolj komercialno naravnane komade, ki jih piše Martin Cifer. Vrhunec njihovih skupnih koncertov je nastop v Družbenem domu na Prevaljah.

Po obdobju, ko je član obeh omenjenih bendov, Marko najprej zapusti Guettenstain, jeseni 1991 pa še Ilexe. Preden odide v vojsko, organizira samostojni koncert v starotrškem kulturnem domu in nastopi na Coolturnem eksperimentu v gostilni Pod velbom (28. 11. 1991), ki ga organizirajo Ilexi.

Ko odsluži vojaški rok, Marko samostojno nastopi na še enem podobnem, četudi malce večjem skupinskem dogodku, na koncertu v Kulturnem domu Slovenj Gradec (17. 2. 1993), kjer se predstavi s skupinami Ilex, Pulsa teatro, Pegazz in H. M. D. O koncertu, kakršnih pred tem v Slovenj Gradcu že dolgo ni bilo, poda analizo kronist Darko Kašnik v lokalnem časopisu Prepih.

Marko v tistem času ogromno vadi in je poln glasbenih idej, ki jih mora dati iz sebe. Na Radiu Alfa pod okriljem Mirana Vavčeta posname več kantavtorskih skladb, ki jih predstavi na Koroškem radiu.

Ko se odloči, da bo svoj material objavil na kaseti, posname štiri eksperimentalne komade v novem studiu Royal, ki ga v Slovenj Gradcu postavi Rudi Jeseničnik (prej Četrta dimenzija). Založba GEC jih leta 1994 izda na kaseti Tijuinentjazmi, za katero Marko nariše naslovnico – “mistično risbo, na kateri sam sebe spušča na zmaju” –, Blaž Prapotnik pa oblikuje ovitek.

Marko se s promocijo in distribucijo kasete ne ukvarja kaj dosti. Izdelek predstavi na otvoritvi razstave z Bienala mladih likovnih ustvarjalcev Maribora in okolice, ki jo 15. marca 1996 v Knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu organizira Društvo M. A. K. U. R. C. v sodelovanju s Hoškim kulturnim zakloniščem. Ker Marko nima komercialnih ambicij, album ne doseže pozornosti širše javnosti, čeprav gre za zanimiv izdelek, ki s svojo eksperimentalno naravnanostjo precej odstopa od prevladujoče koroške glasbene produkcije tistega časa.

Z izjemo omenjenega nastopa Marko v drugi polovici devetdesetih v Slovenj Gradcu ne igra več, pa tudi generacija, ki je vodila tamkajšnjo sceno, se zamenja. Marko se preseli v Ljubljano, kjer doštudira teologijo (logoterapija). Za nekaj časa se kot improvizator priključi ekipi Cirkulacije 2 v Tovarni Rog in sodeluje z Dejanom Knezom (300 V. K., Laibach). Razen tega ves čas inštruira kitaro, kar preraste v glasbeno terapijo. Te izkušnje uporabi pri delu s starejšimi na slovenski obali in pri terapevtskem delu v Vzgojnem zavodu Planina, kjer z glasbeno terapijo zlorabljenim otrokom in mladostnikom blaži in krpa rane iz otroštva. Leta 2016 magistrira iz psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani s temo Akustična kitara kot medij terapije z umetnostjo.

Med zasedbami, v katerih igra po letu 2000, sta jazzovski kvintet Munchmellow iz Slovenj Gradca in izolski Vincent Color Quartet s saksofonistom Petrom Turičnikom Popovskim, s katerim kot basist preigrava jazzovske standarde po terasah portoroških hotelov.

Leta 2018 se Marko še vedno ukvarja s kitaro (kitarska logoterapija) in glasbo nasploh, le da je »primat v umetnosti prevzela blagoslovljena beseda, tj. poezija mistikov, sporočila modrih,« kot pojasnjuje sam. Na video posnetkih, ki jih od leta 2010 objavlja na Youtubu (kanal Peaceful Expulsion Of Art), skuša nastaviti ogledalo družbi in na humoren, provokativno-kritičen način do religije, politike, farmacije … dopovedati, »naj se človek že enkrat obrne vase«. Meni namreč, da »nikdar ni prepozno. Srce je edini dom in edino zdravilo vsakega človeka.«

⋅ Sredi devetdesetih najraje nastopa na t. i. kozmičnih piknikih po Sloveniji, na katerih sodeluje s Slovenjgradčanko Mišo Felle. (Eden takih piknikov je 11. junija 1994 v Topolšici). Veliko se druži tudi z Mišinim soprogom Spomenkom Felletom, ki je med drugim avtor naslovnice za kaseto Barvno nebo skupine Ilex.

⋅ Ves čas ga zanima vesoljna glasba v smislu improvizacije: »Če imaš feeling, ustvarjaš na odru – spontano izražanje, ki preko improvizacije vodi v introvizijo sebe in okolice. Komad narediš v realnem času, preko niča nazaj v nič. Ko je izdelek narejen, greš domov,« svoj način razmišljanja pojasni pozneje.