V skupini se z leti zamenja še nekaj članov. Med pomembnejšimi sta Matjaž Berložnik, ki na vokalu nasledi Matjaža Lesičnika, in drugi kitarist Simon Rožič, ki v bend vnese nekoliko več strogosti glede kakovosti igranja in nasploh velja za dobrega »tehničarja«.

Poleg kadrovskih menjav Scorzonera zamenja tudi več vadbenih prostorov. Nekaj časa vadi v skladišču Zadruge pri nekdanjem Titovem domu (današnjem Kulturnem centru), nato v znanem ravenskem vadbenem placu – zaklonišču ob Suhi, pozneje pa tudi v Kulturnem domu Kotlje, kjer leta 1996 odigra enega svojih najboljših koncertov v sklopu Rock Metala, ki ga tudi organizira.

Člani Scorzonere so pristaši različnih smeri metala. Engelbert prisega na thrash, Andreju in Juretu je bližji black metal, Simonu pa speed. Njihova glasba je zato amalgam različnih vplivov – sami jo poimenujejo kar black speed death. Vsak član piše komade in besedila, vsi pa prispevajo k dokončnim verzijam skladb, ki so – z izjemo protivojnega komada Holokavst Matjaža Berložnika – v angleščini.

Teme, s katerimi se ukvarja Scorzonera, so zgodovinske, mitološke in socialne. Ne zanimajo pa je ideologije, kot sta satanizem in nacizem, povezane z določenimi predstavniki ali smermi metala. »Mi smo bili zgolj metalci,« pravi Engelbert. Andrej kljub temu v bend vnese nekaj družbene note, saj so njegova besedila tudi družbeno orientirana – »bolj pank kot metal,« jih opiše pozneje. Taka sta, denimo, komada Miscarriage in Fucking Leaders of States, ki pa se, žal, ne ohranita.

Za razliko od koroških skupin, katerih člani gredo študirat v Ljubljano ali Maribor, se člani Scorzonere hitro zaposlijo in ostanejo na Ravnah. Kot bend se povezujejo z lokalno in širšo metal sceno v Sloveniji, svetovne metal novosti pa spremljajo prek oddaj Headbangers Ball na MTV in Metal Hammer na RTL.

Na pobudo Gregorja Čulka (Interceptor), ki organizira Fuck off festival v Žalcu, Scorzonera na vajah posname demo kaseto Silent Death, svoj edini nosilec zvoka. Na njo uvrstijo šest avtorskih komadov in metal priredbo Dylanove Knockin’ On Heaven’s Door. Sami oblikujejo naslovnico (pozneje jo Engelbert preoblikuje za CD format), tako kot sami rišejo tudi plakate za koncerte.

Skupina v sedmih letih odigra serijo koncertov, med katerimi jim ostanejo najbolj v spominu gostovanja v Vinski Gori, Radencih, Oplotnici (na gasilski veselici!), na Dunaju in v domačih Kotljah, kjer v letih 1994–1996 tudi sami organizirajo koncerte. Leta 1997 nastopijo tudi na Koroškem rock’n’roll festivalu v Kulturnem domu Kotlje.

Kmalu zatem Scorzonera neha delovati. Zapusti jih vokalist, pojavijo se težave z vadbenim prostorom, fantje si začnejo ustvarjati družine. Uradno bend nikoli ne razpade, saj se člani še vedno družijo in se tu in tam pogovarjajo o tem, da bi ponovno našli plac in malo zašpilali.

⋅ Scorzonero leta 1997 povabijo na Koroški rock’n’roll festival. Ker je Andrej takrat ravno v vojski, Engelbert njegovemu poveljniku pošlje pismo, v katerem ga prosi za Andrejev izhod, češ da ga doma čakata koncertni nastop in snemanje. Basist res pride iz vojske in skupina na koncertu posname različico komada Tales from Nowhere, ki se umesti na kompilacijo Koroški rock’n’roll festival.

⋅ O tem, kako priljubljena je svoj čas Scorzonera, govori tale anekdota: člani benda se nekoč zasebno odpravijo na nek koncert na Metelkovo v Ljubljano. Ko ugotovijo, da koncert odpade, zavijejo proti avtobusni postaji. Tedaj pa zaslišijo nekega mulca, ki pravi: »Glej, Scorzonera!.« Člani benda se obrnejo in ga gledajo: »Od kod pa ti?« Mali pove, da je bil na vseh njihovih koncertih. »Sredi Ljubljane! Tako so nas poznali,« pojasni Andrej.

⋅ Scorzonera edini koncert v tujini odigra na Dunaju, v študentskem domu, na rojstnodnevni zabavi njihove prijateljice. Ker jih na carini zadržijo nekaj ur, čeprav Andrej vestno poskrbi za popis opreme in zahtevano dokumentacijo, jih mine veselje po tovrstnih avanturah.