Jože Barši

 

    

Trije dogodki:

Petek, 6. 12. 2013, ob 17.00
Jože Barši: Predstavitev besedila Jacquesa Rancièra »The Method of Equality: An Answer to Some Questions«.*

Predavanje je del projekta Soft control.

 

Petek, 3. 01. 2014, ob 17.00
Jože Barši: Predstavitev besedila Maurizia Lazzarata z naslovom »The Practice and Anti-Dialectical Thought of an ‘Anartist’«.

 

Petek, 10. 01. 2014, ob 17.00  – SPREMEMBA!

Jože Barši: Predstavitev tretjega poglavja iz Gilles Deleuzeve knjige »Razlika in ponavljanje« z naslovom Podoba misli

„Kaj je mišljenje“ oziroma „kaj ni mišljenje“ je tema tretjega poglavja Gilles Deleuzove knjige »Razlika in ponavljanje« z naslovom Podoba misli. Če Jacques Rancière vpelje čutnost kot mesto enakosti in po drugi strani čutnost, ki potencialno omogoča spremembe (tema prvega predavanja), pa Deleuze čutnost postavi v sam začetek mišljenja. Ali kot pravi sam: najprej je neko srečanje, zaznava, občutena zaznava, ki nas vznemiri in to vznemirjenje nas sili misliti.
 
Vljudno vabljeni!
 
Predavanje se bo izvedlo namesto predstavitve besedila Chantal Mouffe »Agonistic Politics and Artistic Practices« iz njene knjige z naslovom Agonistics, Thinking the World Politically.

Predstavitev besedila Jacquesa Rancièra »The Method of Equality: An Answer to Some Questions« iz knjige Jacques Rancière: History, Politics, Aestetics (uredila Gabriel Rockhill in Philip Watts). Kako razumeti enakost, relacije med politiko in estetiko, »distribucija čutnosti« in taktika dehistorizacije, ki omogoča srečanja nemogočih mest – to so glavne teme Rancièrovega pisanja. Čutnost, ali v potencirani obliki strast, destabilizira, začenja spremembe; politika stabilizira. To je neskončni krog čutnosti in politike. Politika, kot jo razume Rancière, je predvsem boj za enakost in ta »za vse« jo povezuje s čutnostjo.

Besedilo Maurizia Lazzarata z naslovom »The Practice and Anti-Dialectical Thought of an ‘Anartist’«, objavljeno v knjigi Deleuze and Contemporary Art (uredila Stephen Zepke in Simon O’Sullivan), je kritika Rancièrove ideje »distribucije čutnosti«. Lazzarato v Rancièrovo dialektično opozicijo pojmov dela in igre vpelje tretji člen, ki ni ne eno ne drugo in tudi ne neka mediacija med obema. Ta »vmesnost«, ali bolje »obojnost«, omogoči, da ti opoziciji izgineta. Lazzarato z Duchampovim ready-madeom desekralizira/profanizira umetnost, odtegne jo po eni strani delu in po drugi igri. Duchampova ideja »delati nič« se tako umesti v interval med usmerjeno aktivnostjo dela in pasivnostjo maštanja oziroma neusmerjenostjo užitka igre. Tako ni ne eno ne drugo, ali bolje, je eno in drugo hkrati. In tu se je mogoče navezati na ideje agonizma, ki jih predstavi Chantal Mouffe.

Chantal Mouffe se v svojih tekstih ukvarja s konceptom agonizma, ki je poenostavljeno rečeno, če ga pravilno razumem, »afirmativni spor (idej)«. Koncept se mi zdi izjemno stimulativen, saj omogoča sobivanje razlik na način nevzpostavljanja enega samega trajnega »gospodarja« (naj bo to neoliberalni model družbe ali na mikronivoju primer oblastnika, ki se v celoti polašča nečesa …). Ideja, ki jo na institucijah, kot so umetniške šole, nadvse potrebujemo, saj naj bi tu ne šlo za to, da prevlada en sam, s strani gospostva/gospodarja vsiljeni način produciranja idej in praks umetnostnih dejanj. Afirmativni spor idej je tako spor, ki ni nikoli končan v prid enega ali drugega, in tako ne pomeni, da je nekdo poraženec ali zmagovalec.

*

“This project has been funded with support from the European Commission. This publication [communication] reflects the views only of the author, and the Commission cannot be held responsible for any use which may be made of the information contained therein.”