Na sliki, ki nosi opisni naslov Risba – slika in sodi v ciklus del, nastalih v zadnjem desetletju 20. stoletja, je slikovno polje razdeljeno nekje na polovici. Desna polovica je naslikana reliefno, z akrilu primešanim peskom, in plastično izstopa iz površine. Leva polovica slike je črna in na tej črni površini je slikar z oljno kredo narisal dve črti, od katerih je spodnja poševna. Ta droben detajl na sliki povzroči, da gledalec na dvodimenzionalni površini slike prepozna globino. To je seveda iluzija, ta pa je strogo filozofsko vzeto nemoralna, saj nam gledalcem predstavlja nekaj, kar ne obstaja, torej nas vara. Kot varajo sence jetnike v Platonovi votlini, na podlagi katerih sklepajo o zunanjem svetu. To je tista iluzija, o kateri govori Magritte na svoji sliki »Varljivost podob« in ki se ji je potem visoki modernizem povsem odpovedal.

Ta majhen detajl predstavlja v Borčićevem opusu tisto točko, na kateri se slikar vrne v slikarski svet in doume, da je reprezentacija umetnosti inherentna in ji zato ni mogoče ubežati.

Besedilo: Jernej Kožar