K liku pesnika Apollinaira, apologeta kubizma in ene najbolj vplivnih ter tudi protislovnih osebnosti svojega časa – na eni strani dediča tradicionalne, novoromantične estetike in poetike ter hkrati avtorja številnih prelomnih pesmi v svojem času – se je Zadkine večkrat vračal. Sama podobnost konkretnemu poetu za Zadkina ni bila bistvena, zato se ni zadrževal pri ustaljenih anatomskih pravilih, pač pa je v podobi Apollinaira, ki mu je bil za model, skušal predvsem zajeti samo bistvo njegovega pesniškega ustvarjanja. Bolj pomembna kot formalni kiparski problemi v upodobitvi tako glave kot tudi telesa je bila zanj sporočilnost, ki jo nosi v sebi pesnikov lik. Apollinaira je želel predstaviti predvsem kot poeta vseh časov in vseh ljudi, kot glasnika najintimnejšega v človeku, ki zna kot mojster jezika ubesediti tudi tista čustva in občutja, ki jih sicer drugi ljudje ne znamo. Lahko rečemo, da je Zadkine Apollinairovo poezijo v podobi poeta prelil v bron in jo tako utelesil v snovnem.

Leta 1966 je Zadkine na mednarodni razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi v slovenjgraški galeriji sodeloval z dvema skulpturama, »Žena s pahljačo« in »Osnutek spomenika Apollinairu«. Slednjega je želela galerija takrat pridobiti za svojo zbirko, vendar se je zaradi umetnikove smrti leta 1967 uresničitev te želje pomaknila vse do leta 1990, ko je bila skulptura z dovoljenjem Zadkinovega muzeja odlita v bron ter iz Pariza prenesena v Slovenj Gradec. Kot del stalne zbirke stoji v atriju galerije.

Besedilo: Katarina Hergold Germ