Nazaj na arhiv
razstava
Bogdan Borčić, Slike, 1982–2001
05. 07. 2002 - 08. 09. 2002
Galerija Slovenj Gradec


Rojen leta 1926 v Ljubljani. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji: F. Mihelič, G. A. Kos, B. Jakac, R. Debenjak, N. Pirnat in S. Pengov) in na isti akademiji podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 do 1959 v slovitem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na ALU v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.

Več kot stokrat je samostojno razstavljal in sodeloval na mnogih pomembnih razstavah grafike doma in v tujini. Od leta 1959 je sodeloval na vseh razstavah Mednarodnega grafičnega likovnega bienala v Ljubljani in bil tudi nagrajen. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, še posebej veliko v tujini. Leta 1999 je predstavil ves grafični opus na retrospektivni razstavi v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, izbore še v Mestni galeriji v Piranu (1999) in Mestni galeriji v Ljubljani (2000). Izbor iz opusa najnovejših slik je razstavil v Bežigrajski galeriji v Ljubljani in Pilonovi galeriji v Ajdovščini v letu 2000. Njegova dela hranijo pomembne zbirke doma in v tujini, ves grafični opus (809 grafik) pa je zbran (avtorjeva donacija) v Borčićevem kabinetu grafike v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Pregledna razstava slikarskega opusa od 80. let dalje (od takrat Borčić živi in ustvarja v Slovenj Gradcu), postavljena v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec od 5. julija do 8. septembra 2002, je osnova za izbor stalne postavitve – BORČIĆEVE ZBIRKE SLIK.

Kontinuirano ustvarjanje, tako na grafičnem kot na slikarskem polju umetnosti, uvršča Bogdana Borčića med najvitalnejše slovenske umetnike, med tiste vsestranske ustvarjalce, ki so se zapisali raziskovanju in udejanjanju likovne misli, ki se sprehaja na robu še mogoče klasične slikarske prakse. Zanj je značilna poetika, kjer likovne tehnike služijo za realizacijo absolutne in harmonične racionalnosti. Borčičev grafični opus je jedro vitalnega likovnega telesa, ki pa bi brez slikarskega dela ne bil to, kar je. Govorimo lahko o opusu, slikarskem in grafičnem, ki je sicer izšel iz predmetnega registra, vendar ga je Borčić predelal v samosvoje oblike (oblika kot logos), znotraj teh pa iskal esenco vsega zaznavnega. Formula umetnost = intuicija za Borčića ni pomembna, kajti matematični red je zanj bolj važen: upodablja strukturalne prvine vidnega, vse do racionalnosti resničnega. Sledimo abstrahiranju, procesu preoblikovanja predmetov v smislu skonstruirati bistvo, kot idejo predmeta, vendar na način razumskega dojemanja sveta. Borčićev odnos do stvarne resničnosti ni izoblikovan na podlagi zunanjih vtisov, temveč je odločitev za upodabljanje strukturalnih prvin vidnega zavestna, četudi lahko sledimo genezi abstrahiranja predmetov. Njegova duhovna geometrija je odkrivati absolutno v slikarstvu; iskanje absolutnega pa je razumska življenjska norma. Zaradi značilnosti medija, katerega temeljnik sta papir in platno, je Borčićeva poetika vpeta v materializirano osnovo; omejena je s formo in materijo. Na tej osnovi se srečujejo barve in oblike, medij narekuje pripoved o strukturah vidnega. Vendar ne gre za vsebino v smislu literarnosti, saj ta ni nujno soodločujoča sestavina funkcioniranja likovne (vizualne) umetnine. Pri Borčiču spremljamo razvoj od realistično naturalističnega načina podajanja likovnih videnj do transformacije sižeja v simbol, v abstrahiranje, ki pa ni samo sebi namen. Abstrahiranje samo poudari imanenco v predmetih (bivanje česa v sami stvari), ki so izraženi v simbolih: predmeti kot so stoli, vrata ali prostor ateljeja (atelje kot duhovni prostor, kjer se rojevajo umetnine in ga označuje poseben umetnikov imaginarij resničnih in simboličnih predmetov) so zanj označevalci duhovnega a hkrati realnega prostora.

Borčić je raziskovalec v slovenskem slikarstvu, kar pomeni, da odkriva drugačen predstavni svet, kot ga vidimo običajno: z odmikom od vseh znanih predstav vizualnega poustvarjanja je to način, ki ne prenese površnosti in neiskrenosti. Študijski pristop in izjemna ustvarjalna potenca sta najpomembnejša dejavnika, ki ohranjata idejo kot iskanje absolutnega slikarstva. Najbolj jo (idejo) občutimo z doživljanjem Borčićevih barvnih študij; barva ima takšno moč, da lahko govorimo o totalnem doživetju barve v fizičnem in duhovnem smislu, ki ji je enakovredna le notranja intenzivnost snovi, torej struktura njenega bistva. Občutek gibanja in globine je prav tako možen zaradi barvne intenzivnosti, kakršno poznamo pri kromatskem polju Marka Rothka. Prečiščeni in prefinjeno stkan likovni svet v katerega stopamo ob Borčićevih delih, našo vero v moč telesa – slike znova potrdi. Zato ni pretirano mnenje dr. Tomaža Brejca, da je Bogdan Borčić eden najbolj nadarjenih slikarjev svoje generacije, ki s svojim poznim abstraktnim stilom sintetizira slikarsko mišljenje, v katerem je zaobjeto vse, kar je umetnik občutil, doživel in dokončno spoznal.

Milena Zlatar