Nazaj na arhiv
razstava
DOTIK / RISBE
01. 03. 2013 - 31. 03. 2013
Galerija Slovenj Gradec

Saša Bezjak, Andrej Brumen Čop, Mitja Ficko, Metka Krašovec, Petra Varl
1.3.2013 – 31.3.2013
Razstava s skupnim imenom DOTIK združuje pet ustvarjalcev in odseva v navideznih koncentričnih (sosrednih) krogih, katerih središče so dela njihove profesorice Metke Krašovec.

Metka Krašovec vedno znova dokazuje, da slika na klasičnem temeljniku – platnu živi svoje gibljivo življenje sorodno filmskemu zapisu. V brezčasnem izseku kadra se prepletajo časi, njene magične slike gledalec interpretira skozi lasten pogled in občutenje. Njen način ustvarjanja lahko umestimo v okvir novega figuralnega slikarstva sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je hodila vzporedno z drugimi (neo)avantgardami, se priklonila ekspresivni figuraliki in novi podobi, da bi mogla spet  udejanjiti najbolj subtilne slikarske vizije v tehniki akvarela. Tehnika izvedena na papirju (stucco), katerega struktura in tekstura sta enakovredni komponenti prostranstev slikarkinega meditativnega prostora, je pri tem odigrala pomembno vlogo in ni bila izbrana naključno. Sanjsko pokrajino njenih akrilov in magični realizem upodobljencev (figur v komunikaciji in portretov), je zamenjala ezoterika neopredeljenega prostora in figur, ki sicer izrisujejo prepoznavno človeško formo, a je tekstura kože (in tudi tistega, kar naj bi prekrivala) tako »zračna«, da v figurah ne moremo prepoznati pravih človeških teles. Umetnica je uspela upodobiti nesnovno. V prosojne forme prostora vnaša svojo skrivnostno poezijo o dveh: o ženski in moškem. O animusu in animi. V ezoteričnem smislu je nebeško moško, žensko pa zemeljsko, oba pa imata nekaj enega in drugega, torej ima ženska tudi moški element in moški ženskega. Komplementarnost prehaja v enost. Enakovreden pol človeškemu je tudi živalski svet, zlasti konji kot arhetipi podzavestnega psihičnega življenja, a še pogosteje jeleni.  Srnjad kot starodaven simbol cikličnega obnavljanja, preporoda in rasti, ki poseljuje umetničino čutno pokrajino, ima v upodobitvah posebne pomene. Gre za bipolarna bitja, ki vnašajo občutenje melanholije in osamljenosti, so kot dih in dotik duše. V svoji skrivnostni pojavnosti in zlitosti s človeško figuro pomirjajo. Upodabljanje čustev Metke Krašovec s prvinsko risbo in barvo, ki je prav tako sugestivno podana in spontano nanešena v obliki lis, zaokrožajo izseki iz narave. Gre za modelirana barvna polja – prostore, ki živijo sami zase, še večkrat so podlaga za figure, narejene s črtno risbo. Ta je lahko široka (poteza s čopičem), tenka (ostrina svinčnika ali oglja), sklenjena ali prekinjena, odvisno od umetničine misli, ki vodi gesto in izbira risalo. Poteze so lahko mehke, vlaknaste, goste ali prosojne: lahko zamejujejo, lahko spajajo, lahko valovijo in lahko se lomijo. Zvenijo tiho ali naglas kot (pod)pisani verzi, kjer besede prostora odzvanjajo zvoke in oblike te čustveno-čutne pokrajine, tiste prave in tiste iz duše. Dnevniki Metke Krašovec prisluškujejo srcu.
Drugače utripajo dela njene učenke Saše Bezjak. Pri Bezjakovi je skrivnostnost in notranji pogled zamenjalo elementarno občutenje življenja. Njena risba je prvinska, neposredna in polnokrvna. Saša Bezjak riše kot s skalpelom, da nas zaboli, ko gledamo sledi risala, sledimo vbodom niti in packam, ki bi lahko bile tekočine telesa, kri in solze, pa tudi vse najčistejše ali najbolj umazane vode tega sveta. Skozi njeno poetiko zaznamo zemeljskost, ki jo prinaša izvirni greh, tisti dotik jabolka na drevesu spoznanja. Umetnica poseže na polje intimnega skozi lastno družino, odslikava polnokrvno življenje kot ženska, hči, mati in žena, ko jo vsakdanja opravila in načrtovanja kiparskih realizacij vedno znova odvračajo od poduhovljenih zamisli in študija starih kultur in filozofij. Vendar zna to dejstvo obrniti v prid trenutnemu načinu ustvarjanja, ki je manifestacija manufakturnih pravil in opravil, nenazadnje njene tkanine (so)izdelujejo sorodnice (mati veze, teta šiva), ki so hkrati njene ženske zaveznice pri delu in mišljenju. Polje intimnega tako postavi v javno sfero, čas, ki ga živi, pa poveže s preteklostjo, ko je bilo kolektivno življenje znotraj družine nadrejeno individualnemu.
V manifestacijo javnega je s svojimi deli na povsem drugačen način posegla Petra Varl. Z artefakti poseljuje tako galerijske prostore kot zunanje prostore, pravzaprav povezuje ene in druge, kot povezuje tudi gledalce. S sklenjenimi risbami, ki so stilizirane in s konturami poudarjajo bistveno (postale so umetničin prepoznaven rokopis), pripoveduje na videz vsakdanje zgodbe in nas z navadnimi in tako neposrednimi človeškimi situacijami pripelje do reakcije, da se nas zgodbe dotaknejo. Omehčajo nas s svojimi ljubkimi in domiselnimi nagovori v sliki in njenih pomenih. So tako vsakdanje, da se jih niti ne zavedamo, hkrati pa tako naše, da jih moramo opaziti. Njeni »Poljubi in objemi« so znaki ljubezni in naklonjenosti, ki sta jo s svojo ljubezensko zgodbo uvedla Zvezda in Odeon (Projekt Urbanaria v Ljubljani iz leta 1995), pred tem pa akcija »Nos ob nos«, ki je bil svojevrsten prvi pomenljiv »umetniški dotik« na javnem prostoru v Sloveniji. Varlova gre še dalje. Potem, ko je uspela z javno animacijo in premišljevanjem o medsebojnih odnosih, se je prav tako suvereno spustila na čisto osebno raven in v smislu, da se ji želje pogosto uresničijo, likovno-javno priznala: »Kar želim, tudi dobim.« Nastale so nove slike – znaki, ki bi lahko postali tako načelo pozitivnega samouresničevanja kot tudi kritika potrošništva.
Iz javnega nagovora Petre Varl pa se z deli Andreja Brumna Čopa in Mitja Ficka spet spustimo v notranji svet: v sublimacijo slike v podobo. Brumen nas vpelje v psihične opne podobe skozi klasične moške akte malih formatov: potem se mu zgodi dotik, z lahkoto naslika akt vseh aktov, ki zaživi v formi in barvi, ko se linija zmehča in postane trepetajoča barvna lisa, ko telo postane zračno, ko prehaja v prosojnost in lahko upodobi nevidno. Upodobi tiste vmesne prostore, prostore absolutne resnice, ki jih lahko le občutimo. Barve so le vidna stanja, ki vedno bolj bledijo, se zlivajo v mavrico, ki izginja. Ostajajo meglice, siva polja nezavednega, ki jih občutimo tudi z zaprtimi očmi. »Človek je siv sredi barvnega sveta« je znana maksima o simbolnih pomenih barv in v tem morda lahko zaslutimo Brumnov odmik od popolnega barvnega akta; nadaljeval je z risbami v sivih tonih na prosojnem papirju. Razgradil je plastična telesa v polja mehkih črt in lis, obrisi izražajo čutnost, da bi mogli vpogledati v pokrajino umetnikove duše.
Mitja Ficko nas vrača v barviti svet zamolklih temin in luči, ki gradijo podobe med resničnimi in sanjskimi prostori. Njegovo delo bi lahko primerjali z načeli simbolistov in ponovili za Baudelairom, da mora človek skozi gozdove simbolov, da lahko spoznava in zakriva celoto v posamičnem, nevidno v vidnem. Sugestivnost in skrivnostnost je imperativ v upodabljanju čustev. Bipolaren duh simbolizma je značilen tudi za Ficka: mitski svet starosvetnih pravljic prehaja v realistične izseke krajin in interierjev, ki jih ugledamo skozi optiko lastnih čustev. Prevevajo nas nadčasovni občutki in dozdeva se nam, da smo se sami znašli v temnem gozdu, kjer v nas bolščijo oči živali in prikazni. Zaslišimo ruk jelena, ki se mu ni moč upreti, začutimo njegovo drznost in plahost hkrati. Na drugem prizorišču je ta mogočna pojava jelena, ki je starodavna podoba cikličnega obnavljanja, prisotna samo s skeletom in rogovjem. Občutimo tesnobno atmosfero. Potem se na drugi sliki preselimo v nenavadne interierje sredi gozda: priča smo umiranju (v spanju človek vsakokrat umre) ali samo morastim sanjam, ko spečega (umrlega) človeka obdajajo živali in pošasti. Na prizorišču je vedno prisotna posebna luč neznanega izvora, ki nas vodi k svetlobi dneva in obeta življenje ali ponovno rojstvo. Potem se nam spet dozdeva, da je vsa mizanscena pred nami samo gledališka predstava in hip zatem spet nerazložljiv misterij  življenja. Ravnokar se bo spustila rdeča zavesa.