Nazaj na arhiv
razstava
Gustav Januš: Slike 1987 – 2009
11. 09. 2009 - 18. 10. 2009
Galerija Slovenj Gradec


Na retrospektivni razstavi ob umetnikovi 70-letnici bo na ogled 83 del v tehniki olja na platnu in v mešani tehniki na papirju. Ob otvoritvi bo izšel tudi katalog razstave z besediloma Marka Košana in Arnulfa Rohsmanna.

Slikar in pesnik Gustav Januš se je rodil leta 1939 v Selah (Koroška/Avstrija). Do leta 1998 je bil učitelj (likovne vzgoje, slovenščine, fizike in matematike) na glavnih šolah. Od leta 1961 je stalni sodelavec literarne revije Mladje. Izšlo je več njegovih pesniških zbirk, imel je preko sedemdeset samostojnih razstave ter vrsto skupinskih. Prejel je več pomembnih nagrad: nagrada Mohorjeve založbe (1983), Petrarkova nagrada (1984), nagrada Prešernovega sklada (1985), XXIX. Tischlerjeva nagrada in mnoge druge. Živi in ustvarja na Breznici pri Podrožci.

Vpogled v likovni opus Gustava Januša, ki je po štirih desetletjih še vedno nedokončan in v dejavnem vzgonu, neizbežno vsiljuje razmislek o njegovem delu v odnosu do treh okoliščin, ki ga zaznamujejo kot človeka in ustvarjalca. Najprej je tukaj geografska pripadnost okolju, v katerem živi in ustvarja: odmaknjeno provincialni svet Južne Koroške v Avstriji kot prostor sobivanja dveh narodov. Druga okoliščina je le razširjeno obzorje prve. Gre za razmislek o mestu Januševega likovnega opusa v kontekstu slovenske likovne scene na eni strani, in na drugi strani avstrijske. Tretje dejstvo je dvotirnost Januševega ustvarjalnega potenciala na likovnem in literarnem področju. Beseda, ki jo je tako mojstrsko obvladal in jo sukal, mu naenkrat ni zadoščala, da bi izrazil globino svojega občutja; slikarska epistemologija, v kateri je osrednji problem struktura in delovanje slikovnih elementov, je preplavila predstave obmolklih besed.

Gustav Januš je slikarski demiurg, ki arhetipske oblike pojavnega sveta samozavestno prilagaja intimnemu zrenju estetskih potencialov fizičnih in duhovnih ambientov, po katerih se tenkočutno giblje. Geometrijsko poenostavljene oblike, ki v vertikalnem vzgonu poseljujejo Januševa platna, se s svojo amorfno nedokončanostjo izmikajo praznemu, hladno intelektualističnemu abstraktnemu razmišljanju, saj izhajajo iz tistih plasti zavesti in zlasti podzavesti, ki inspiracijo in povode za umetniško izražanje odkrivajo v naravi, njenih oblikah in materialih. Konkretno in prepoznavno (otipljivo) iz okolja pa se ne zrcali neposredno, temveč s pesniško močjo prispodobe.

Mentalni likovni dnevnik (slike so praviloma označene z natančnim datumom nastanka) se uresničujejo v sugestivni igri razločnih likovnih in »vsebinskih« plasti. Vsaka izmed podob se zdi kot nosilec dopolnjujoče se in v večni krogotok življenja vpete pripovedi o bistvenih potezah našega bivanja. Tako se črna ploskev zarisuje na sivini kozmičnega niča kot posameznikova usoda, z ostrim robom samouresničitve ločena od praznine ne-biti, in kljub nasičenosti s potencialom organske sile krhka ter soočena z nelagodjem osvajanja prostorov in pogojev za preživetje. Šele oprijemljiva prisotnost črnine, ki je tudi negativ podobe, črna luknja ali slepa pega, raztrganina, avreolasta vreznina v telo slike pa je nekakšen dejavni aktivator likovnega življenja podobe, saj omogoča rojstvo vseh barvnih oblik, ki se v dejavnem dialogu vpenjajo v vzpostavljeno likovno strukturo. Po principu asimetričnega ravnotežja se koncentrirajo v posameznem delu kompozicije, včasih pa v nezaustavljivem gibanju kot barvni hudourniki preplavijo celotno slikovno polje. A njihov energijski naboj nikoli ne prekrije, odrine intenzivne prisotnosti vgreznin črnine – svojega praizvora, ki barvno ploskev vedno znova cefra in ji jemlje moč, zlasti še, ko se vanjo naselijo še pokline in zareze, vzvrtinčene v razbrazdano mrežo, ki jih lahko razbiramo tudi kot metaforične odtise simbolične kaligrafije življenjskih izkušenj.