IZBRANA DELA IZ STALNE ZBIRKE

>> Kustosa: Marko Košan in Jernej Kožar

Razstava predstavlja izbor del iz stalne zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti – Jožeta Tisnikarja in Bogdana Borčića. Vključen je tudi izbor del iz zbirke Hommage Tisnikarju, ki jo sestavljajo dela domačih in tujih umetnikov sorodne umetniške poetike. Postavitev se nekajkrat letno zamenja.

Življenje Jožeta Tisnikarja (1928–1998) se je končalo leta 1998 v tragični prometni nesreči ravno v času, ko je z veliko retrospektivno razstavo ob jubileju sedemdesetletnice v slovenjgraški Koroški galeriji likovnih umetnosti doživel največji triumf svoje umetnosti. Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence je ostala neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, ki si jo je zamislila umetnostna zgodovinarka in tedanja direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Milena Zlatar, v spomin na velikega slikarja pa združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Aktualna postavitev poleg izbranih Tisnikarjevih del vključuje še slike, grafike, fotografije in kipe Valentina Omana, Hermanna Falkeja, Tine Dobrajc, Natalije Šeruga Golob, Vladimirja Veličkovića, Hermana Pivka, Tihomirja Pinterja, Metoda Frlica in Mirsada Begića.

Bogdan Borčić (1926–2014) je bil eden najpomembnejših slikarjev in grafikov druge polovice 20. stoletja v Sloveniji in širše. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in častni občan Mestne občine Slovenj Gradec je za seboj pustil obsežen opus, ki izstopa po izjemni konsistentnosti, raziskovalni vnemi ter iskanju poezije v vsakdanjih rečeh. Zbirka njegovih del v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) se je začela oblikovati konec prejšnjega stoletja z odkupi. Leta 2003 je umetnik galeriji podaril 40 slik, leta 2006 pa še dodatnih 10. Po njegovi smrti je del zapuščine podarila družina, zbirka pa danes obsega 321 del: 306 slik, deset grafik in pet skulptur.
Borčićeva ustvarjalna pot temelji na modernistični dihotomiji med figuralnim in abstraktnim. Njegova umetniška misel se je skozi desetletja razvijala med upodabljanjem in dekonstrukcijo podobe, vse do skrajne abstrakcije in poznejše vrnitve k mimetični sliki, ki jo zaznamuje pozno obdobje po letu 2003. Takrat postopno opušča modernistično gradnjo slike, kar se najprej izrazi v grafičnem ciklu Preproste reči.
Ambivalenten odnos do podobe je zaznaven že v delih iz 60. let, ko se postopoma odreka mimetični upodobitvi v korist minimalističnega pristopa. Po letu 2007 v njegovo slikarstvo vstopijo vsakdanji predmeti, ki jih pritrjuje na površino slik: vrvi, ključavnice, pločevinke, krpe, mreže, pipe, računalniški deli, kamni, čopiči, domine, karte, kocke in drugo. Uporablja jih kot kompozicijske elemente, redkeje kot znake. Nekateri predmeti prehajajo tudi v tridimenzionalnost in postanejo samostojne skulpture – denimo čopič, ki lebdi v pleksi škatli.