Stalna zbirka Koroške galerije likovnih umetnosti se predstavlja v osveženi postavitvi. Razstava prinaša izbor del Jožeta Tisnikarja, Bogdana Borčića, Štefana Planinca in Pina Poggija ter izbor del iz zbirke Hommage Tisnikarju, ki jo sestavljajo dela domačih in tujih umetnikov sorodne umetniške poetike. Na ogled so tudi dela izbranih umetnic in umetnikov, povezanih s Koroško: Franca Berhtolda, Gustava Gnamuša, Andreja Grošlja, Petra Hergolda, Štefana Marflaka, Luke Popiča, Tjaše Rener, Nace Rojnik in Saša Vrabiča.
Postavitev se večkrat letno spreminja.

>> Kustosi postavitve: Katarina Hergold Germ, Marko Košan, Jernej Kožar

Življenje Jožeta Tisnikarja (1928–1998) se je končalo leta 1998 v tragični prometni nesreči ravno v času, ko je z veliko retrospektivno razstavo ob jubileju sedemdesetletnice v slovenjgraški Koroški galeriji likovnih umetnosti doživel največji triumf svoje umetnosti. Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence je ostala neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, ki si jo je zamislila umetnostna zgodovinarka in tedanja direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Milena Zlatar, v spomin na velikega slikarja pa združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Aktualna postavitev poleg izbranih Tisnikarjevih del vključuje še slike, grafike, fotografije in kipe Valentina Omana, Hermanna Falkeja, Tine Dobrajc, Natalije Šeruga Golob, Vladimirja Veličkovića, Hermana Pivka, Tihomirja Pinterja, Metoda Frlica in Mirsada Begića.

Bogdan Borčić (1926–2014) je bil eden najpomembnejših slikarjev in grafikov druge polovice 20. stoletja v Sloveniji in širše. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in častni občan Mestne občine Slovenj Gradec je za seboj pustil obsežen opus, ki izstopa po izjemni konsistentnosti, raziskovalni vnemi ter iskanju poezije v vsakdanjih rečeh. Zbirka njegovih del v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) se je začela oblikovati konec prejšnjega stoletja z odkupi. Leta 2003 je umetnik galeriji podaril 40 slik, leta 2006 pa še dodatnih 10. Po njegovi smrti je del zapuščine podarila družina, zbirka pa danes obsega 321 del: 306 slik, deset grafik in pet skulptur.
Borčićeva ustvarjalna pot temelji na modernistični dihotomiji med figuralnim in abstraktnim. Njegova umetniška misel se je skozi desetletja razvijala med upodabljanjem in dekonstrukcijo podobe, vse do skrajne abstrakcije in poznejše vrnitve k mimetični sliki, ki jo zaznamuje pozno obdobje po letu 2003. Takrat postopno opušča modernistično gradnjo slike, kar se najprej izrazi v grafičnem ciklu Preproste reči.
Ambivalenten odnos do podobe je zaznaven že v delih iz 60. let, ko se postopoma odreka mimetični upodobitvi v korist minimalističnega pristopa. Po letu 2007 v njegovo slikarstvo vstopijo vsakdanji predmeti, ki jih pritrjuje na površino slik: vrvi, ključavnice, pločevinke, krpe, mreže, pipe, računalniški deli, kamni, čopiči, domine, karte, kocke in drugo. Uporablja jih kot kompozicijske elemente, redkeje kot znake. Nekateri predmeti prehajajo tudi v tridimenzionalnost in postanejo samostojne skulpture – denimo čopič, ki lebdi v pleksi škatli.

Štefan Planinc (1925–2017) je kljub bogatemu opusu knjižne ilustracije, ki ga je začel ustvarjati že takoj po študiju na ljubljanski Akademiji za upodabljajočo umetnost, prepoznaven kot najdoslednejši predstavnik nadrealističnega slikarstva na Slovenskem. Njegovi motivi so vzeti bodisi iz podzavestnega sveta, fantazij ali sanj; po navadi gre za skoraj hiperrealistično izrisovanje realnih predmetov v nenavadnih medsebojnih odnosih. Med njegove znamenite cikle spadajo Prasvet, Ceste in Zoon politikon.
Leta 2005 je Planinc Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec podaril pretežni del obsežnega ustvarjalnega opusa, ki zajema slike in dela na papirju v časovnem loku od leta 1958 do 2003. Donacija je obsegala kar 603 likovnih del, od tega 134 slik velikega in srednjega formata na platno, 274 del na papirju in 195 originalnih knjižnih ilustracij.

Pino Poggi se je rodil leta 1939 v Genovi. Svojo umetniško pot je začel v kamnoseški delavnici svojega deda, kasneje je na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost študiral kiparstvo in pozneje tam tudi poučeval. V letih 1965–67 je živel v Mariboru, kjer si je v Rušah nekaj časa delil atelje s Slavkom Tihcem. Od leta 2000 živi in dela med Sicilijo, kjer ima atelje v bližini Arigone (AU krajina) in Nemčijo.
Sredi šestdesetih let Pino Poggi z dvema manifestoma zaznamuje nastanek Arte Utile in ta obsega AU proces, okolje, skulpture, pohištvo (dizajn), knjige umetnika, poezijo, eseje, performanse, film in drugo. Pozneje ta koncept razširi na socialno estetiko z dvema manifestoma (1980 in 1994), ki opisujeta umetnost kot odgovorno silo v družbi, s katero je svet mogoče spremeniti.
Socialna umetnost kritizira potrošništvo in kapitalizem, onesnaževanje okolja ter imperializem: vojne in oboroževanje. Socialna estetika je umetniška smer, ki ni slogovno določena, temveč je njen pomen potrebno iskati v vsebini umetniških del, ki so povezana s sociološkimi vprašanji družbe. Dela socialne estetike analizirajo akutna vozlišča družbe in njene nezaceljene rane. Socialna umetnost nima ničesar skupnega s socialističnim realizmom.
Pino Poggi v Sloveniji razstavlja že od konca šestdesetih. Poleg nekaterih skulptur Slavka Tihca, ki kažejo Poggijev neposredni vpliv, se njegov vpliv na slovensko umetnost kaže predvsem v delu nekaterih mlajših umetnikov. Mednarodna razstava v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu »Za boljši svet« leta 1979 je dobila ime po naslovu njegovega dela iz leta 1968. Pino Poggi je avtor skulpture S, ki so jo leta 1969 postavili v Slovenj Gradcu.
V okviru raziskovanja dela Pina Poggija poteka sodelovanje z raum AU, s katerim organiziramo umetniške rezidence »Popotovanje po AU«. Raziskovalna rezidenca je namenjena interdisciplinarnemu raziskovanju in preučevanju Poggijevega obsežnega in kompleksnega opusa. Z njo uvajamo nov muzejsko-galerijsko-kuratorsko-umetniški pristop, s katerim oživljamo zanimanje tako strokovne kot splošne javnosti za Arte Utile in socialno estetiko.