Nazaj na arhiv
razstava
Marijan Tršar: Fantazija naključij
18. 11. 2005 - 18. 12. 2005
Galerija Slovenj Gradec


V drugi polovici meseca novembra smo v Koroški galeriji likovnih umetnosti prostor velike galerije pripravili za postavitev del Marijana Tršarja, katerih razživetost drzne barvne skale in razgibanost oblik so poskrbeli za harmonijo temnega ozadja in zgovornost naključnega motivnega sveta. Razstavo je poimenoval avtor sam in se predstavil s svojimi najnovejšimi deli, nastalimi v zadnjih dveh letih.


foto: Tomo Jeseničnik

Akademski slikar in magister umetnostne zgodovine Marijan Tršar se je rodil 17. februarja leta 1922 v Dolenjskih Toplicah in sodi v skupino slovenskih slikarjev, rojenih med leti 1919 in 1925, kot jih je razmejil Luc Menaše, v t.i. »prelomno prehodno generacijo«; generacijo, ki je bila razpeta med tradicionalnim šolanjem in usmeritvami v novo, z vojnimi strahotami zaznamovano dobo. Že v predštudijskem času je pridobil znanja o risbi in njenih raznovrstnih izraznih zmožnostih, saj ga je usmerjal odličen mentor, slikar in profesor Božidar Jakac. Pri prvem rektorju Akademije upodabljajočih umetnosti – danes Akademije za likovno umetnost – v Ljubljani je mladi Tršar leta 1953, dve leti po opravljeni diplomi pri prof. Gojmiru Antonu Kosu, opravil tudi grafično specialko. V zgodnjih poštudijskih letih, formiran zlasti v risbi in grafiki, se je Marijan Tršar vključil v t.i. »Grupo 53«, ki se je pri nas, prva po Kregarju in Preglju, predala novim težnjam in si prizadevala za sliko kot samostojen in ne več kot realistično zasnovan likovni organizem ter nje urejenost, izraznost in preglednost. V duhu omenjene usmeritve so Tršarjev motivni svet v posameznih dekadah slikarjevega umetniškega ustvarjanja zasedali predvsem tihožitja, pokrajine, še posebej pa ga je pritegnila figuralika v interieru, zlasti psihološko usmerjeni avtoportreti.
Med leti 1961 in 1965, ko je bil zelo izstopajoč cikel v Tršarjevi umetnosti ponovno grafičen, je že nakazoval njegove težnje h kasnejši abstraktnosti. Njegovo tematsko izhodišče je bilo sicer še vedno v realnosti, le da ne več v figuraliki, temveč v znamenjih iz okolja (kamnoseška znamenja, dotrajane ograje, razpadajoče cerkvene rozete), ki jih je prevajal v razmeroma abstraktne likovne organizme z reliefno obdelavo površin. Po tem grafičnem dosežku se je Tršar usmeril predvsem v slikarstvo, zanj najbolj značilen medij vse do danes. Tudi pri tem je izhajal iz narave, zlasti iz panoramskih razgledov, ki jih je poenostavljal in preurejal vse tja do abstraktnega.
V prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti Marijan Tršar ne razstavlja prvič, saj predstavitev njegovega dela v okviru skupinskih razstav pri nas sega na sam začetek poti takratnega Umetnostnega paviljona; leta 1957 je razstavljal z izbrano skupino slovenskih grafikov in tri leta zatem skupaj z akademskim kiparjem Janezom Lenassijem.

Tokrat se je predstavil s kompozicijami, ki so sad njegovega dolgoletnega odkrivanja, preoblikovanja in poenostavljanja form ter tehničnega znanja, saj nekatera dela fantazije naključij znotraj bogate barvne strukture z grobo, skorajda peskasto obdelano površino, odsevajo umetnikovo veščost grafične tehnike. Precej veliki formati z barvno razživetostjo predvsem osnovnih barv, ki bodisi poudarjajo ali zabrisujejo linije diagonal, lokov ali vrtinčenj, ustvarjajo popolnoma naključne oblike, ki tvorijo zaključeno celoto. Bele površine ozadij dajejo barvi večjo svobodo in kompoziciji možnost dihanja, temne pa dvodimenzionalno odstopanje ali že skoraj reliefno poigravanje s človeškim videnjem. Barvni kontrasti modre in rdeče so v umetnikovem opusu prisotni že pri figuraliki nastali do 80. let, prav tako fantazijske zamisli, ki so se porajale pri takratnih delih.
Abstrakcija se je v opusu Marijana Tršarja porajala postopoma, vzporednice tega lahko poiščemo v delu utemeljitelja abstraktnega slikarstva Vasilija Kandinskega. Slikarstvo ruskega modernističnega  slikarja je Tršar zvesto spremljal in analiziral, plod česar je bila tudi tema njegove magistrske naloge.
Abstraktno slikarstvo je način slikanja, ki se odreka posnemanju vidne resničnosti in uporablja zgolj slikarska sredstva: barve, oblike in linije. Poudariti gre, da se čutnozaznavna resničnost začne osvobajati že pri impresionizmu, fauvizmu in ekspresionizmu, ko začno barve delovati samostojno. V jedru obdobja t.i. izmov, skupno poimenovanje gibanj, nastalih v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, so nastale prve abstraktne podobe, ki so izbrisale spomin na predmetno.
O slednjem in predvsem o Vasiliju Kandinskem ter njegovem slikarstvu je Marijan Tršar predaval v Koroški galeriji likovnih umetnosti na Ta veseli dan kulture, 3. decembra 2005, ko je obiskovalce tudi popeljal skozi razstavo svojih del.

Postavitev razstave del akademskega slikarja in magistra umetnostne zgodovine Marijana Tršarja je pripravil umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša.

ALEKSANDRA ROŠER