Nazaj na arhiv
razstava
Milan Butina 1923 – 1999
01. 01. 2009
Galerija Slovenj Gradec


Milan Butina se je rodil leta 1923 v Kočevju. Gimnazijo je obiskoval v Kočevju in v Ljubljani. Na osvobojenem ozemlju je deloval v mladinskem aktivu OF, junija leta 1942 pa so ga z bratom in očetom Italijani internirali. V internaciji je bil do kapitulacije Italije v taborišču Monigo pri Trevisu ter Chiesa nuova pri Padovi. Po osvoboditvi je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1951 diplomiral na slikarskem oddelku. Magistriral in doktoriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1950 do 1970 je služboval kot slikar in scenograf v Mestnem gledališču ljubljanskem; opremil je 91 scen ter za mnoge predstave ustvaril še kostume. Delal je tudi za druga gledališča (Trst, Maribor, Celje, Kranj, Novi Sad). Po letu 1970 je začel poučevati, najprej na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, od leta 1975 pa na ALU (kot docent, izredni in potem redni profesor) in od leta 1981do upokojitve na Fakulteti za tekstilno tehnologijo v Ljubljani. Predaval je tudi na Akademiji za gledališče, film in televizijo (Scenografijo).

Butina ni bil le odličen slikar, najbolj je bil prepoznaven po tihožitjih v načinu sintetičnega kubizma, temveč tudi znanstvenik, ki se je sistematično ukvarjal z likovno teorijo. Povezoval je izsledke tujih predhodnikov in sodobnikov (v Sloveniji je moral orati ledino sam) ter prišel do izvirnih (pomembnih) odkritij na tem področju, ki so jih upoštevali tudi v tujini. Vzgojil je generacije na šolah, kjer je poučeval in več kot to: njegov prispevek je velik zaradi vseh odličnih umetnikov in pedagogov, ki so nadaljevali njegovo delo in naredili likovno kulturo v Sloveniji prepoznavno in kvalitetno. Njegov kredo je bil, da so umetnik, umetnina in gledalec vpeti med dve dimenziji: na eni strani je duhovna dimenzija, kjer se oblikujejo čustva, misli, doživljaji in domišljija, na drugi strani pa je telesna dimenzija, ki jo določajo oblikovanje z barvo, linijo, obliko in drugimi likovnimi načini in sredstvi. Sam je znal združiti vse to. Tako ga v Koroški galeriji prestavljamo kot slikarja, ki je s posebno formo in izbranimi predmeti skozi barvo, linijo in teksturo poiskal oblikovne in izrazne načine z uveljavljenim poimenovanje kubizem, slikarstvo metafizike, magični realizem, pri scenskih skicah tudi nadrealizem. Butina pravi, da barve povedo več kot vidimo, tako kot je tudi risba misel, ki zaobjame bistvo. Skozi slike in risbe odkrivamo Butinovo poetiko, vstopamo v svet gledaliških imaginacij, ki jih rešuje na način instalacij. Njegove scenske skice so prave slike, čeprav so v formatu in materialu primerne za idejne osnutke. Kot teoretika pa ga na razstavi predstavljamo na njemu ljub in kar najbolj prijazen način, ki likovno publiko (vseh starostnih kategorij in predznanj) zapelje v igro, ki je sprva lahkotno reševanje likovnih nalog, potem pa preide v enigmatično razvozlavanje likovne problematike.

Razstava za vse generacije in sladokusce.

Milena Zlatar