Nazaj na arhiv
razstava
Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi (Metamodernizem in metaromantika v slovenskem slikarstvu)
14. 06. 2019 - 22. 09. 2019
Galerija Slovenj Gradec

aktualno

“Neznanski svet, ki ga imam v glavi. A kako naj se osvobodim sebe in njega, ne da bi se raztrgal? Tisočkrat raje se raztrgam, kakor da bi ga zadrževal v sebi ali ga pokopal. Saj je to vendar moja naloga, in to mi je popolnoma jasno.”

Franz Kafka

T. i. metamodernizem kot reakcija na opešani modernizem in postmodernizem je navrgel nekaj novih usmeritev in umetniških praks, ki so v slovenskem prostoru pri ustvarjalcih in spremljevalcih dobile svoj odmev predvsem na področju literature, medtem ko je bil ta pojav v likovni umetnosti manj opažen, čeprav so se v zadnjih dvajsetih letih tudi na področju vizualnih umetnosti zarisali jasni obrisi nove figuralike, ki se ob drugih sočasnih izrazih ozira v smeri t. i. metaromantike, za katero je značilno, da čutnost postavlja pred družbeni in politični kontekst sodobne umetnosti ter sublimno raziskuje pot k novim utopijam (nedosegljive) prihodnosti … končnost sprevrača v neskončnost. Za razstavo smo skušali poiskati dela in predstavnike te smeri v slovenskem slikarstvu in jih postaviti v kontekst aktualnega dogajanja v Evropi in po svetu. Razpoložljivi prostor je omogočil postavitev izbranih del velikega formata osemnajstih avtoric in avtorjev, čeprav je prvi nabor obsegal še nekaj imen, ki jih zaradi različnih okoliščin nismo mogli uvrstiti v pričujočo predstavitev. V razstavo smo tako vključili dela Igorja Banfija, Bojana Bense, Mateja Čepina, Mitje Ficka, Jerneja Forbicija, Boštjana Jurečiča, Simona Kajtne, Narcisa Kantardžića, Barbare Kastelec, Aleksija Kobala, Ganija Llalloshija, Roberta Lozarja, Silvestra Plotajsa Sicoeja, Nataše Ribič Štefanec, Apolonije Simon, Natalije Šeruga Golob ter video deli Nataše Prosenc Stearns in Ksenije Čerče.

Hkrati s prevlado internetnih množičnih medijev so se v zadnjih dvajsetih letih v slikarstvu pojavila tudi na videz anahronistična subjektivna stališča, za katera se je zdelo, da so stvar preteklosti. Negotovost in dvom, povezana z razpravami o avtentičnosti oziroma ponarejenosti virtualne resničnosti, sta botrovala želji po uporabi historičnih modelov, v katerih sta bila subjekt in snovna oblika povezana v organsko celoto. Slikarstvo se je odzvalo na fluidno ‘nematerialnost’ novih, digitalno generiranih podob in povečalo zanimanje za snovne, fizične vidike podobe. Ekspresivnost slikarske poteze s čopičem pomeni povratek k avri slike in k »mitu« t. i. lastnega izraza. Naperjena je proti trivialnosti popularne kulture in spekulativnemu, velikokrat populističnemu odpiranju polja likovne umetnosti na različna interdisciplinarna področja.
V središču razstave, za katero smo si naslov izposodili pri velikokrat citirani misli Franza Kafke, so dela izbranih slovenskih slikark in slikarjev, ki so zazrta v onirične, mnemonične ambiente zamišljenih krajin. Spominjajo na znano, a jih ne moremo identificirati, in so praviloma poseljene z dvoumnimi objekti nedoločljive in svobodno preoblikovane kulturne provenience. V ospredju je snovnost slikarske fakture, ki predstavlja rodovitni humus za neprestano vstajenje oblik, njih kroženje in drgetanje v intenzivni in materialno bogati slikarski opni, ki se formalno in mimo sporočilnih poudarkov najprej dviguje v sfere metaforičnega nagovora v smislu hvalnice ustvarjanja in lepote stvarjenja. Žlahtni kolorit, ki prevladuje na slikah velikega formata, podčrtuje palimpsestno strukturo meditativne slikovne površine, v katero je potopljena osamljena figura (ali pa tudi ne). Konture in barvni madeži se spajajo v trdne, mimetično prepoznavne oblike, ki v sugestivni igri in protiigri občutljivih, barvnih ploskev v istem kompozicijskem zamahu razpadajo v koprenaste, izginevajoče slutnje predmetov realnega sveta. Sled čopiča slej ko prej odkriva tisto posebno vrsto radosti, ki jo vsakdo z nekaj likovnega posluha brez sleherne otipljive spodbude odkriva v fenomenih vidnega sveta, tukaj prekvašenih – in to je bistveno – v skrivnostne psihične pokrajine. Tam je doma izhodišče teh slik, medtem ko izvedbe, poenostavljeno in posplošeno rečeno, izhajajo iz čistih pogojev slikarstva, kolikor sledijo čustvom notranjega doživetja.

>> Odprtje razstave 14. 6. 2019 ob 19. uri.
>> Kustos: Marko Košan