Koroška galerija likovnih umetnosti vabi v četrtek, 19. marca 2026, ob 17. uri na odprtje pregledne razstave Od rdeče do rdeče akademskega slikarja, glasbenika in profesorja na Pedagoški fakulteti v Mariboru Ota Rimeleta (1962). Razstava predstavlja širok spekter ustvarjalnih prizadevanj, kakor jih zrcalijo dela, ki se kot rdeča nit pnejo od prvega poakademijskega obdobja v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Kustos razstave je Marko Košan.

Na začetku razstave tako stojijo dela iz leta 1994, ki smo jih v KGLU pridobili z odkupom privatne zbirke leta 2019, za katera je značilna gosta, pastozna tekstura barvnega namaza, ki v tej zgodnji fazi zavzame tudi stranske, lateralne površine slikovnega nosilca in podobe spreminja v objekt, kljub občasni latentni pojavnosti figuralnega obrisa, pogreznjenega v brbotajočo barvno magmo, pa se ne meni za figuralno ali abstraktno naravo svojega izraza. Odrešena funkcije upodabljanja se  uresničuje v čutnem dotiku s telesom slike: uporabljena kromatična skala je do te mere samoreferencialna, da so njeni deskriptivni ali narativni potenciali skoraj v celoti zanemarjeni. Rdeča monokromatičnost »alkimističnega« raziskovanja učinkov svetlobnega pulziranja materialno nasičenega slikovnega obzorja podobe je že tedaj ponudila prepričljiv dokaz, da iluzionizem tretje dimenzije v slikarstvu ni zgolj domena realističnega principa perspektive, temveč imanentna lastnost sublimnega likovnega razodetja, ki omogoča vstop v metafizično brezbrežje fenomenologije vidnega sveta in neideološko usmerjenega pogleda.

V naslednjih letih Rimele svoje likovno razmišljanje poglablja v smeri elementarnih rešitev, s katerimi se skuša približati zakonitostim naravnih silnic (optičnih) fenomenov vizualnega dojemanja sveta. Tenkočutno se posveča ustvarjanju, tako rekoč izumljanju podob, ki nihajo med abstrakcijo in le na samo sebe nanašajočo se reprezentacijo. Zanimajo ga faktura (rdeče) slikarske površine in skoraj nevidni prehodi med različnimi valovnimi dolžinami gladke in brezhibne barvne ploskve brez vidnih sledi dela, kar dosega s skrbnim, skoraj matematičnim postopkom in se tako v skrajnih rešitvah približuje zamišljenemu cilju. Intenzivnost in ton barve sta modulirana na način, da se spretno izogibata kakršnikoli središčni točki, s čimer pred očmi gledalca zaživi nekakšna dematerializirana »metaslika«. Rimeletu ta proces slej ko prej pomeni vračanje k temeljnemu bistvu in postulatom slikarstva s poudarkom na osnovnih elementih barvi, materialu in svetlobi, ki združeni v celovit organizem izžarevajo bogastvo notranje energije.

V zadnji razvojni fazi procesa, ki se sicer odvija kot en sam neprekinjen tok »od rdeče do rdeče«, Rimeletove slike-objekti generirajo svojo lastno svetlobo, ki je mnogo več kot senca, saj dela dobesedno zažarijo z obstretom, ki v umetnost tretjega desetletja tretjega milenija vračajo avro, ki je iz nje, zlasti s praksami novih medijev, skorajda že izgnana. Za njihovo objektivno pojavo stoji miselni svet in zavest o razumevanju človeka kot delu kozmosa, kakor lahko svet okoli sebe izkustveno občuti v dvojnosti fizične in duhovne razsežnosti, ki ni zgolj logos, temveč tudi čutno doživetje. Rimeletovim delom je skupna navidezna preprostost, saj so izrazito minimalistična ne le v smislu prečiščenosti izraznih sredstev in elementarnih oblik, temveč so takšna tudi v odnosu do praznega prostora, ki ga zahtevajo ob sebi: do Praznine, podčrtane s Tišino. S svojo presvetljeno krhkostjo artefakti porajajo nelagodje mirovanja, saj se zdi, da čas v njih počiva … morda kot trenutek povečane koncentracije ali povečane spokojnosti … čeprav jih v resnici napolnjuje dinamično dogajanje, ki ga narekujejo zunanje okoliščine (razstavnega) prostora, s katerim so v nenehni inetrakciji. Rimeletove likovnine so navsezadnje meditativne površine, na kateri se kot pridušena senzacija odvija domala filozofsko navdahnjeni diskurz o čarobnosti radiacije vidnega, v slikarski praksi utelešenega v asketski notranji animaciji otipljivega in čutnega sveta.

V Rimeletovem trideset let trajajočem raziskovanju fenomenologije vidnega je svetloba doživela tiho preobrazbo. Ni več le nekaj, kar se pojavi znotraj slike. Svetloba je postala umetniški medij, subjekt sam po sebi, celo več – izkušnja. Likovni objekti so samo posredniki likovnega sporočila, v ospredju je zaznavanje kot tako … umetniško presežek ni fizični predmet sam po sebi, temveč šele barvni sij, ki ga ustvarja in sprošča v prostor okoli sebe … delo se širi onkraj sebe. Na ta način se razodeva njegov sakralni, ceremonialni in kultni značaj. A brez ideologije, kot takšen se vzpostavi le v prvobitnem občutju sveta. Oto Rimele ni profet, temveč zgolj tenkočutni prisluškovalec. Zanj je bistveno, da gradi enačbe med duhovnostjo in formo v vidni (in nevidni), neotipljivi in nedotakljivi celoti. Seveda verjame tudi v odrešenjsko moč umetnosti, kar pa se v potrošniški miselnosti in celo v aktualni umetniški produkciji, ki le še detektira, razvršča in mapira, velikokrat kaže le še kot brezciljna utopija.