Nazaj na arhiv
razstava
Samuel Grajfoner, Teme lukenj
23. 07. 2003 - 28. 09. 2003
Galerija Slovenj Gradec


»… zvezda, ki bi imela dovoljšnjo maso in bi bila dovolj majhna, /bi/ imela tolikšno gravitacijsko polje, da se niti svetloba ne bi mogla izmuzniti iz njega: vso svetlobo, ki bi jo zvezda oddajala, bi njena težnost potegnila nazaj, še preden bi kam prišla. /…/ Takšnim zvezdam rečemo črne luknje, zakaj to tudi dejansko so: črne praznine sredi vesolja. /…/ Dogodkovni horizont, meja območja prostora-časa, iz katerega ni mogoče uiti, je kakor nekakšna opna okoli črne luknje, ki v eno smer prepušča, v drugo pa ne …«

Stephen W. HAWKING, Kratka zgodovina časa. Od vélikega poka do črnih lukenj, Ljubljana 1994, str. 81, 82, 88.


Samuel Grajfoner se je s svojim opusom zavezal predvsem klasičnemu globokemu tisku, suhi igli in gravuri ter akvatinti in jedkanici, vztraja pa tudi pri izražanju v črno beli tehniki. Likovni kritiki radi poudarjajo, da je Grajfoner po osnovni izobrazbi kipar, vendar se je grafiki posvečal od začetka šolanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tovrstno znanje poglobil še s specialističnim študijem. Verjetno pa smemo z Grajfonerjevo kiparsko izkušnjo povezati njegov izrazit smisel za dojemanje prostora in snovnosti, kar se odraža tudi v postavitvah njegovih razstav. Vedno znova namreč išče in najde načine, da grafične liste iz ploskovitega območja stene preseli v trodimenzionalnost razstaviščne dvorane.

Za Grajfonerja je matrica specifična materija, do katere goji intimen, že kar erotičen odnos. Ko gravira v pocinkano ploščo, rad uporablja nož, ki v grafičnih ateljejih sicer služi za razrezovanje matric. Vrezuje z močjo celega telesa, vrezi pa so neobičajno globoki, kar kasneje zahteva posebno pozornost pri vtiranju barve, na odtisu pa se uveljavlja nenavadno visoka reliefnost. V zadnjem času eksperimentira z graviranjem v linolej, pri obdelovanju kovinskih matric pa uporablja tudi kompresorsko voden rezkar. Fizično moč, ki jo je doslej namenjal vrezu z nožem, je preusmeril na vodenje rezkarja, ki je ob visokih vrtljajih in ob stiku z gladko ploščo težko obvladljiv. Gravura ga privlači zaradi odpora, ki ga nudi matrica, običajno pa jo dopolnjuje še s suho iglo in z akvatinto, ki predstavlja nežni in krhki nasprotni pol globoko graviranim delom. Plošče obdeluje tako dolgo, da z neštetimi vrezi in jedkanjem povsem izkoristi njihovo maso. Odtiskuje tudi hrbtno stran matric, da lahko v kompozicije premišljeno vključuje strukturo naključnih zarez in poškodb. Tako kot doživlja matrico v vseh razsežnostih njene snovnosti, je za Grajfonerja pomembna tudi snovnost tiskarske barve. Izdatni nanosi barve v globokih vrezih spreminjajo grafični list v precizno strukturiran relief, na katerem se plastično privzdignjene linije izmenjujejo z žametnim videzom v tehniki akvatinte obdelanih površin.

Grajfoner bistva grafike ne vidi v njeni reproduktibilnosti, pač pa v ustvarjalni izrabi možnosti, ki jih ponuja tehnologija. Vedno znova poudarja razliko med klasično risbo, ki je samostojna likovna disciplina, in graviranjem neposredno na ploščo. Slednje doživlja kot stik duha z materijo. Z ene plošče odtiskuje le majhno število listov, najraje zgolj enega. Bolj ga zanima nenehno dograjevanje matrice in nizanje odtisov z ene plošče v serije, v katerih razbiramo zgodbe, ki se kot v slojih nalagajo v spominski zapis.

Linija je Grajfonerjevo primarno izrazno sredstvo. Razume jo kot dokaz energije v njenih časovnih in prostorskih razsežnostih. Rad pripoveduje, da z linijami, ki jih polaga v različnih smereh, »tke« oblike. Temne in težke forme na Grajfonerjevih gravurah so sestavljene iz številnih vrezov, ki na odtisu povzročajo reliefno privzdignjeno strukturo tiskarske barve, vmesni prostori pa so tanke linije z barvo neprekritih površin, ki robijo in poudarjajo usmeritev črnih linij ter jih povezujejo v prostorsko zaznavo objekta.

Za dosedanji grafični opus Samuela Grajfonerja je značilno vzpostavljanje razmerij med svetlimi in črnimi površinami, v zadnjih dveh letih pa se je odločil za izražanje v črni barvi, ki v celoti prekrije in zasiči površino grafičnega lista. Črna ima posebno mesto v ikonografiji barv, najpogosteje je označena kot njihova odsotnost, kot absolutni nič, a ji je Malevič s svojim črnim kvadratom na beli površini, kultni sliki 20. stoletja, nadel tudi mistiko absolutne poduhovljenosti in s tem najvišjega možnega izraza abstrakcije. Črna barva ima prav zaradi značaja sublimnega, še pogosteje pa zaradi prevladujoče temačne, v tragičnost naravnane simbolike, veliko ekspresivno moč. Več likovnih kritikov je opazilo tudi, da črna deluje »mačistično«, celo v smislu moške spolne moči. Grajfonerjeva črna je materija absolutne vrednosti, v njej se zrcali razumevanje črne, kot jo pojmuje Richard Serra, ki opozarja na njeno »grafičnost« in izražanje teže, saj posrka vase vse svetlobne žarke. Formo črnih objektov zaznamujejo robovi na stiku z belinami, bogastvo črne na Grajfonerjevih grafikah pa doživljamo tudi v kontrastih med svetlečimi in reliefno strukturiranimi deli ter med žametno mehkimi površinami.

Na najnovejših listih, graviral je v linolej, je Grajfoner forme »stkal« v ovale. Navdih so mu bile številne ovalne odprtine na zgradbah rodnega Maribora. Okna na cerkvenih pročeljih, v razgibanih pokrivalih zvonikov in v frčadah na strehah mestnih hiš obdajajo bolj ali manj umetelno okrašeni okviri, za njihovimi robovi pa zevajo temne luknje. Nemalokrat se izkaže, da je praznina le navidezna, da se ob pozornem opazovanju iz teme izluščijo obrisi ostrešja ali nametane krame, ali pa je ovalna odprtina zabita z deskami ali zastekljena; tema postane oprijemljiva. Ovalne oblike so simboli ženskosti, spominjajo pa tudi na kozmično jajce, ki predstavlja ustvarjalno moč svetlobe in nesmrtnost, s čimer se ponovno približamo pomenu črne barve, v kateri so že v antiki poleg mnogočesa drugega videli tudi stanje pred stvarjenjem, kaos, iz katerega se bo rodil začetek. Dva takšna ovala, enega obdelanega v tehniki gravure in drugega v tehniki akvatinte, je Samuel Grajfoner pritrdil na veliko slikarsko platno, ki ga je prevlekel s silikonom. Črna in neprodušna materija se je kot koža razrasla po površini platna in se zajedla v robove ovalnih črnih gmot. Na levi se izpod reliefno izstopajočih linij tu in tam svetlikajo neprekrite beline papirja, na desni žametno mehka površina neustavljivo vabi v neskončno globino. Samuel Grajfoner, kipar in grafik, si je vprašanje o prostoru ter njegovem pretakanju iz ospredja v ozadje (in obratno) tokrat zastavil na slikarski način.

Marjeta Ciglenečki


SAMUEL GRAJFONER se je rodil leta 1962 v Mariboru. Leta 1990 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za kiparstvo pri prof. Luju Vodopivcu, leta 1994 pa je končal grafično specialko pri prof. Branku Suhyju. Študijsko se je izpopolnjeval na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem, v Paragon Centre v Londonu, v Cité International des Arts v Parizu in v Printmakers Workshop v Edinburghu. Je izredni profesor za grafično oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Razstavlja skupinsko in samostojno, v Sloveniji in v tujini, za svoje delo je prejel več prestižnih nagrad, njegove grafike pa hranijo mnoge galerije, med njimi tudi dunajska Albertina.