Nazaj na prvo stran
razstava
Bogdan Borčić, Slike 1984–2013
26. 10. 2018 - 02. 12. 2018
Galerija Slovenj Gradec


>> Odprtje 26. 10. ob 18.00
>> Kustos razstave Jernej Kožar

Bogdan Borčić (1926–2014) je eden najpomembnejših umetnikov 20. stoletja v Sloveniji in tudi širše. Je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in častni občan mestne občine Slovenj Gradec. Njegova veličina se ne odraža zgolj v velikem opusu, ki ga je zapustil, temveč predvsem v izredni konsistentnosti, raziskovalni vnemi in v iskanju poezije v vsakdanjih rečeh.
Razstava je postavljena kronološko in sledi posameznim poglavjem umetnikove poti. Iz obsežnega korpusa 254 del smo jih izpostavili tretjino in postavili tako, da lahko gledalec sledi razvoju Borčićeve slike od popolne odpovedi upodabljanju v osemdesetih letih, ko ga zanimajo le še elementarni gradniki likovne govorice, ko se po desetletju ustvarjanja v klasični grafični tehniki jedkanice in njenih izpeljankah v znamenitem ciklu »Školjk« vrne v slikarstvo, do kasnejših let, ko se slikar postopno vrača k upodabljanju sveta predmetov, na sliko se vrnejo znaki, in kasneje podobe, vendar ne samo naslikane, temveč tudi kot predmeti, kot tisto, kar so.
Na začetek razstave je postavljeno delo »Ceci n’est pas la pipe de Rene Magritt (To ni pipa Reneja Magritta)«, eno zadnjih slikarjevih del, nastalih leta 2013. Slika je Borčićeva osebna interpretacija znamenite slike »Varljivost podob« Renéja Magritta iz leta 1929, enega ključnih del modernizma 20. stoletja. Rene Magritte je na enostaven način gledalcu pojasnil, da na sliki ni pipa, temveč njena podoba. Slika »Varljivost podob« razčlenjuje stoletja dolgo dilemo zahodnoevropskega slikarstva med podobnostjo upodobitve s svetom realnih predmetov. Hkrati se slika po kompoziciji in barvnih tonih navezuje na Borčićeva starejša dela iz šestdesetih let in simbolično zaokroži umetnikov veličasten opus, ki ga lahko opišemo z besedami T. S. Eliota: »V mojem začetku je moj konec.«
Borčić se je v svojih delih še nekajkrat poklonil drugim umetnikom, ki so tako ali drugače vplivali nanj, na slikah Približevanje Rothku, Kje si Gvozden in Gustlnov štafelaj.
Omenjena razlika med naslikanim in realnim je pestila slikarstvo že od antične Grčije in je dosegla vrhunec ravno v preteklem stoletju, ko so se umetniki odvrnili od upodabljanja in je slika postala samostojen artefakt kot drugi predmeti, ki ne označujejo ničesar zunaj sebe. Ta dilema je vodila Bogdana Borčića k raziskovanju slikovnega polja in njegovi različici vrnitve k upodabljanju vidnega sveta v njegovih poznih delih. V zadnjem delu razstave lahko spremljamo slike, na katere je pritrdil različne predmete in tako odprl povsem nova vprašanja: ali je predmet na sliki samoreferencialen, ali pa ima označenca tudi zunaj sebe.
Pričujoča razstava donacije je retrospektiven pregled umetnikovega ustvarjanja od leta 1984 do njegove smrti. Razstava se začne s slikami, naslikanimi z akrilnimi barvami, na katerih prevladujejo zgolj subtilne nianse med posameznimi toni iste barve. Po letu 1980 je Borčić, po desetletju skoraj izključnega ustvarjanja v grafiki, zopet začel slikati, vendar sedaj z akrilnimi barvami. Za razliko od oljnih barv, ki jih je uporabljal pred tem, akrilne dopuščajo drugačne učinke. To so skoraj povsem monokromne slike, v različnih rdečih in sivih tonih, v komaj opaznih niansah.
Pogosto sta na sliki samo dve barvni polji, katerih subtilne razlike v barvnih tonih povzročajo interferenco. Slika je samostojen artefakt, barvna površina, na kateri ni upodobitev in ki ne predstavlja ničesar zunaj sebe. V teh delih se zavedno približa delom drugih slikarjev, predvsem Barnettu Newmanu, Marku Rothku in Gustavu Gnamušu, ki so do podobnih ugotovitev prišli nekaj let pred njim. Slednjemu se je poklonil s sliko »Gustlnov štafelaj«.
Na teh slikah lahko spremljamo slikarjevo zanimanje za slikovno površino, odnose med barvnimi polji, vlogo linije in drugih znakov likovne govorice pri nastajanju podobe v gledalčevih očeh. Popolna redukcija likovnih znakov povzroči, da slika postane samostojen artefakt, predmet, enak vsem drugim, brez simbolne funkcije, s to pomembno razliko, da ohrani status umetnine, torej je lep in nosi določeno ekonomsko vrednost. V tem obdobju se Borčić osvobodi vseh spon upodabljanja in od tu dalje se na sliko lahko vrnejo nekateri znaki, najprej sramežljivo, potem pa vedno bolj vehementno, ki nujno kažejo na realnost zunaj slike. To lahko spremljamo na izjemno kvalitetnih razstavljenih delih, ki pripadajo različnim ciklom: Risba – slika, Trikotniki, Atelje, Vrata, Meandri, Najdene stvari. Seveda ta razvoj ne poteka linearno, temveč se umetnik vedno znova obrača nazaj, kot da bi hotel znova preizkusiti dognanja prejšnjih let.
Bogdan Borčić v vsem tem času vzporedno s slikanjem ustvarja tudi v grafični tehniki jedkanice in akvatinte.
Medsebojen vpliv obeh medijev se kaže v načinu sestavljanja barvnih polj, navadno omejenih s konturami. Tudi na grafikah iz tega obdobja lahko opazujemo podoben način sestavljanja grafičnih plošč. Posledično na sliki nastane podoba stola ali mize, na primer v ciklu Ateljejev. Podoba stola ali mize, ki to ni, se kmalu zopet razblini, na sliko vstopijo predmeti – v ciklu »Najdene stvari«, ki nastane vzporedno z grafičnim ciklom, ki nosi enak naslov.
V zadnjem delu razstave smo predstavili izjemno produktivno pozno umetnikovo obdobje. V tem času, od leta 2008 dalje je naslikal prek sto slik in svojemu veličastnemu opusu dodal cikluse, kot so Vrata, Najdene stvari in Fragmente informatike.
Po smrti Bogdana Borčića leta 2014 smo na prošnjo družine Borčić v Koroški galeriji likovnih umetnosti evidentirali slike in grafike kot tudi ostale predmete iz obsežne umetnikove zapuščine. Prek 800 grafik je še za časa življenja podaril Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, kjer je zbirka našla varno zatočišče. Svojci Bogdana Borčića pa so se po umetnikovi smrti odločili del zapuščine slik podariti KGLU.
Donacija obsega 254 del. Slike bodo pomembno dopolnile že obstoječo zbirko 60 slik, ki jih je Bogdan Borčić podaril KGLU že prej. Na enem mestu smo tako ohranili glavnino umetnikovega opusa, kar je bila tudi njegova želja.