Nazaj na arhiv
razstava
Video in Progress 3: Polja performativnega
12. 01. 2012 - 05. 02. 2012
Galerija Slovenj Gradec


Mednarodna razstava videa
Video in Progress 3: Polja performativnega

2012_Video_in_progress_3_Vec_avtorjev_0
Aldo Giannotti & Viktor Schaider, A Rewinding Journey, 2005

Sodelujoči umetniki:
4! (PL), Giuseppe Di Bella (UK), Sheila Bishop (USA), Elena Bellantoni (I/D), Marek Brandt (D), Michał Brzeziński (PL), Sérgio Cruz (PT/UK), Chris Dupuis (CA), A. Jacob Galle (USA), Silvia Giambrone (I/D), Aldo Giannotti (I/A) & Viktor Schaider (A), Aldo Giannotti (I/A) & Stefano Giuriati (I/D), Clara Games (PT), G.R.A.M. (A), Nilbar Güreş (TR/A), Marianne Holm Hansen (DK/UK), Francis Hunger (D), Isidora Ilić (SR), Željko Jančić Zec (CRO/A), Lemeh42 (I), Gerwin Luijendijk (NL), Ignacio Martín de la Cruz & Bárbara Bañuelos Ojeda (ES), Ljiljana Mihaljević (CRO/USA), Luisa Mizzoni aka luxi lu & Emilio Corti (I), Eugenio Percossi (I/CZ), Maria Petschnig (A/USA), Zoran Poposki (MK), Gastón Ramírez Feltrín (MX/I), Nuno Rodrigues de Sousa (PT), Mauro Romito (I), Joshua & Zachary Sandler (USA), Peter Simon (PL/D), Evelin Stermitz (A/SLO), Ljupcho Temelkovski (MK), Attila Urbán (SE), Volante (PT/MX/UK), Jonas Zagorskas (LT/PL), Wojtek Ziemilski (PL)

Izbor: KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Metka Zupanič, Lada Cerar)
Produkcija: Galerija Photon in Zavod Kolektiva
Koprodukcija: Koroška galerija likovnih umetnosti
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS

V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostimo mednarodno razstavo videa Video in Progress 3: Polja performativnega. Tretja edicija projekta, ki je v letu 2011 postal videofestival v organizaciji Zavoda Kolektiva in Galerije Photon, je bila prvič predstavljena jeseni 2009 v novo odprtem centru urbane kulture Kino Šiška v Ljubljani. Od takrat pa je projekt v različnih oblikah gostoval še v Gdansku, Skopju, Torinu, Rotterdamu in na Reki.

Video in Progress 3 je rezultat mednarodnega natečaja na temo performans za video. 46 izbranih videov z različnimi formalnimi in konceptualnimi pristopi predstavlja raznoliko tolmačenje performansa v povezavi z gibljivimi slikami v okviru sodobne vizualne umetnosti.

Od klasičnega performansa pred publiko v galeriji do ekshibicionistično-voajeristične predstavitve telesa kot estetskega objekta, absurdnih akcij, raziskovanja identitete, družbenih in političnih vlog, subjektivnega pogleda, pripovedovanja zgodb in ustvarjanja filmskega ali dokumentarnega vzdušja.

Več: http://www.kolektiva.org/curating/video-in-progress-3-fields-of-the-performative#slo

Kontaktne osebe za medije:
Jernej Kožer (KGLU),


Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

, 02 62036 55
Vesna Bukovec (KOLEKTIVA),


Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

, 041 258 215

Video in Progress 3: Polja performativnega

Tema tretje edicije razstavnega projekta Video in Progress je performans za video. Izmed del, ki so prispela na natečaj, smo izbrale šestinštirideset videov triinštiridesetih umetnikov in umetniških skupin. Izbrani videi z različnimi formalnimi in konceptualnimi pristopi predstavljajo raznoliko tolmačenje performansa v povezavi z gibljivimi slikami v okviru sodobne vizualne umetnosti; od klasičnega performansa pred publiko v galeriji do ekshibicionistično-voajeristične predstavitve telesa kot estetskega objekta, absurdnih akcij, raziskovanja identitete, družbenih in političnih vlog, subjektivnega pogleda, pripovedovanja zgodb in ustvarjanja filmskega ali dokumentarnega vzdušja.

Iz performansa v videoperformans
Umetniki body arta so se v performansih v devetdesetih letih 20. stoletja ukvarjali z lastnim telesom kot materialom. Raziskovali so možnosti razširitve telesa v hibridno entiteto, preoblikovano s pomočjo medicine in tehnologije. Objektivizirano performerjevo telo je vstopalo v interakcijo z gledalcem z vso težo dejanske fizične prisotnosti v prostoru galerije. Dobro desetletje kasneje se umetniki iz ekstremnih pozicij umikajo v bolj varno raziskovanje odtujenosti posameznika v sodobnem tehnološko pogojenem svetu in se v svojih raziskovanjih ponovno vračajo k začetkom performansa pred kamero iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, kot so jih med drugim razvijali umetniki Vito Acconci, Bruce Nauman in Martha Rosler. V performansu za video se izgubijo napetost, teža in resnost, ki so bile značilne za performanse body artistov pred publiko. V ospredje pridejo samoironija, humor in narativnost. Opna ekrana postane filter, ki ublaži ekstremnost fizične bližine in gledalčevo čutno izkušnjo omeji na avdio-vizualno percepcijo. Za umetnika postane oko kamere edini gledalec, ki je nema in toga priča njegovemu izvajanju performansa. Vendar umetniki v večini primerov videoperformansa ne dojemajo zgolj kot video zapis performansa, ki je namesto pred publiko izveden v samoti, pred kamero. Narava tehnologije videa, ki omogoča montažo, vpliva na spremembo dojemanja videoforme kot zgolj dokumenta nekega dogodka. Performans za video postane videoperformans. Video, in ne performans, postane umetniško delo. V videoperformansu ima umetnik popoln nadzor nad pogledom gledalca. Uporaba kadriranja, različnih dolžin in vrstnega reda sekvenc, gibljive ali statične kamere, glasbe ali naracije v offu in drugih elementov filmskega jezika močno vplivajo na sporočilnost in predvsem na estetiko končnega umetniškega dela. Lahko bi rekli, da videoperformans redefinira sodobnega umetnika, ki se mu zaradi številnih digitalnih pripomočkov in neprekinjenega dostopa do baz, komunikacijskih orodij in socialnih mrež na internetu (YouTube, Vimeo, MySpace, Facebook, Skype …) sploh ni več potrebno odmakniti od računalnika in kamere.
Ekshibicionistično telo
Ljiljana Mihaljević v videoperformansu Again obravnava bolečino medčloveške interakcije. S preciznim kadriranjem bližnjih posnetkov besed, ki jih akterji vtiskujejo na performerkino telo, in izčiščenostjo črno-bele slike dvigne branje grobih gibov in teksta na enakovredno raven. Tandem Lemeh42 v videu Illusion for Movements s pomočjo bližnjih posnetkov raziskuje odrsko prezenco telesa, ki se spogleduje s plesom. Vendar bližnji posnetki osamijo dele telesa in jim s tem podelijo lastno entiteto. Tak pogled pa za gledalca, ki sedi v teatru, ni mogoč. Chatarra je video Ignacia Martína de la Cruza, v katerem plesalka Bárbara Bañuelos Ojeda na smetišču pleše v dialogu s strojem – mehansko roko bagerja. Nenavadna scenografija in filmska estetika posnetkov tudi v tem primeru omogoči povsem drugačen pogled, kot če bi spremljali plesno predstavo na odru.
Nekatera dela iz našega izbora so delno ohranila tradicijo klasičnega performansa pred publiko. Dva videa sta dejansko posnetka performansa v galeriji. Vendar je pri obeh poleg očitne dokumentarne vrednosti forma videa dodala novo pomensko plast. Sexy MF skupine Volante je posnetek bližnjega soočenja publike z golimi performerji, ki v vlogi transseksualcev skušajo zapeljati posameznike iz publike. Video se z enako pozornostjo ukvarja tako s publiko kot z akterji in nam z montažo in kadriranjem omogoči povsem drugačno izkušnjo dogodka, kot bi ga doživeli, če bi bili v galeriji dejansko prisotni. Jonas Zagorskas v videu Artist Flying at Incredible Speed pokaže posnetek performansa simulacije letenja, ki ga umetnik, preoblečen v kostum superjunaka, s pomočjo scenskih rekvizitov izvede pred navdušeno galerijsko publiko. Točka, v kateri se zgodi preskok iz dokumenta v videoperformans, je kader, kjer ozadje – steno galerije – zamenja animacija zvezdnatega neba in absurdno akcijo za trenutek prestavi v iluzijo gibljivih slik.
Oba videa Marie Petschnig v bodyartistični maniri obravnavata telo kot material. Ponovno je kadriranje tisti element, ki bistveno vpliva na dojemanje dela. V videu Kip Masker vidimo torzo v različnih nenavadnih oblačilih in pozah, ki deluje že povsem kot kip. Video Pareidolia pa prikazuje serijo nočnih prikazov skozi okno, kjer je telo edini osvetljeni element. Kader je zasnovan tako, da poleg okna vidimo tudi del stavbe in s tem dojamemo, da gre za ekshibicionistično prikazovanje drugačnega telesa neznani publiki z ulice in sosednjih stavb.

Teža identitete
Šestnajst videov iz tega sklopa obravnava težavnost iskanja identitete sodobnega posameznika z različnih perspektiv. Sedem avtorjev vsak na svoj način obravnava seksualno usmerjenost in družbeno vlogo spolov. Chris Dupuis na poetičen način govori o svoji osebni izkušnji preoblačenja v žensko (The Bathrom Project). Evelin Stermitz s pomočjo vrtnice obravnava pojmovanje lepote, ki jo tradicija pripisuje in pričakuje od nežnejšega spola (Rose is a Rose). Z ženskimi lepotnimi ideali se ukvarja tudi Clara Games, ki v videu Size 36 pokaže ženske z različnimi postavami, ki vse skušajo obleči enako kombinacijo oblačil konfekcijske številke, ki jo nosijo supermodeli. Sheila Bishop v specifični formi ironične videopridige, ki jo redno objavlja na svoji spletni strani, kritično govori o družbeno pričakovanih in predvidljivih vlogah, ki naj bi jih moški in ženske igrali pri dvorjenju (Two Vermons to Save the Whole Wide World and Little Old You). Nilbar Güreş v videu Soyunma-Undressing simbolno prikaže situacijo muslimanskih žensk v zahodnem svetu, kjer so žrtev verske in nacionalne diskriminacije. Njihova resnična identiteta se skriva pod težo številnih plasti naglavnih pokrival. Mauro Romito v videu Gendering prikaže par, ki v tradicionalnih oblačilih pleše po pusti pokrajini. Na videz tradicionalno vlogo spolov postavi pod vprašaj dejstvo, da imata oba plesalca oblečeno krilo. Silvia Giambrone v videoperformansu Heritage s poskusom zapeljevanja s svinčenimi trepalnicami obravnava mehanizme želje v njeni historični in družbeni pogojenosti. Iskanje identitete in soočanje z lastno preteklostjo je tema dela The Second Man avtorja Željka Jančića Zeca. V estetskem črno-belem videu spremljamo anksioznega moškega, ki na stopnišču trči sam s sabo.
Francis Hunger kritizira obstoječi družbeni sistem s preprosto deklarativno gesto držanja table mimovozečim avtomobilom. Performer, oblečen v poslovno obleko, strumno drži tablo z napisom “Capitalism must win.” Stoična trditev in z njo obstoj kapitalizma na humoren način postaneta vprašljiva, ko se performer utrudi, spusti tablo in odide iz kadra. Gastón Ramírez Feltrín se v videu No se olvida el silencio loteva problematike spomina na družbeno tragedijo vojaškega pomora študentskih protestnikov v Mehiki leta 1968. Proti poskusu vlade, da bi izbrisala ta zgodovinski spomin, nastopi s simbolnim obrisovanjem akterke, ki lega na pločnik. Ko se odmakne, ostane za njo sled, ki označuje položaj trupla.
Joshua in Zachary Sandler v videih You’re Gonna Go Bald in Family Conversation 1 obravnavata težavnost odraščanja in breme soočanja z družinsko tragedijo. V prvem videu preprosto vprašanje iz ljubeče geste striženja las sprevrže dogajanje v nasilen pretep; v drugem videu pa se družinski člani pred ozadjem gorečih plamenov iskreno opravičujejo drug drugemu.
Tri dela se neposredno ukvarjajo z jezikom in raziskujejo različne načine komunikacije. Zoran Poposki v performansu Different pokaže vpliv predsodkov polne družbe na podobo posameznika. Performer je do neprepoznavnosti zapolnjen s projekcijami besed, ki izražajo mnenje družbe o osebah z obrobja. V videu Repeat After Me (Common words and phrases) avtorice Marianne Holm Hansen sta vzporedno prikazani dve osebi, ki izmenično ponavljata osnovne fraze v tujem jeziku iz turističnega vodiča in tvorita nemogoč dialog. Tudi Attila Urbán v videu Quiet uporabi vzporedni sliki, ki v dialogu tvorita svojevrstno naracijo s pomočjo univerzalnega vizualnega jezika gest.

Absurdna akcija
Petnajst videov prikazuje različne absurdne akcije, ki se jih avtorji lotevajo z vso resnostjo in zavzetostjo. Multimedijski umetnik Marek Brandt v videu Music for Crows vranam v mestnem parku priredi koncert. Elena Bellantoni (Life Jacket) in Ljupcho Temelkovski (Travelator) se vsak posebej “spopadata” s tekočimi stopnicami. Peter Simon v temni sobi išče stikalo za luč (Existenz 1a). Performer v videu Zephyr skupine G.R.A.M. z gestami razlaga vremensko napoved pred praznim ozadjem. Nuno Rodrigues de Sousa nosi po mestu abstraktne slike, dokler ne najde točno ujemajočega se dela fasade, kamor postavi sliko in se ta stopi z okolico (Fake Walls). Gerwin Luijendijk v videu z naslovom You surround me, and cover me protect me and caress me with that special simple love v domačem okolju izvaja različne telovadne vaje, ki bolj kot povečevanju mišične mase služijo samovšečnosti akterja. V videu I forget the time when I’m with you si Luijendijk v prazni sobi s pomočjo plakata sončnega zahoda in romantične glasbe iz prenosnika ustvari okolje za sanjarjenje. V svojem tretjem delu pa se skuša čim bolj zbližati s sobnimi rastlinami (Plants). Eugenio Percossi v videu Intervallo prikaže serijo zamrznjenih posnetkov samega sebe, kako v pižami zdolgočasen leži na kavču. Vedno druga poza in nova pižama razkrijeta, da se je avtor s pravo delovno vnemo posvetil aktu ne-dela. V drugem videu vidimo Percosija, ko leži v postelji in zdolgočaseno preklaplja televizijske kanale. Da je preklopil kanal, vemo le zaradi spremembe prostorske osvetlitve in zvoka (Self-Portrait / Zapping). A. Jacob Galle vloži veliko energije v tako dolgočasno gospodinjsko opravilo, kot je obešanje perila, in ga obesi na vrhu gore v Untitled (spring fever / pilgrimage). V videu Untitled (cubicle) Galle zasadi vrt na trati pred zgradbo v urbanem delu mesta. Ko ta ne obrodi, ponovi zasaditev na podeželju, vendar si za svoj vrt postavi kuliso, ki je kopija ozadja prvega vrta. Ko obdeluje pridelek, se nam zdi, da to počne na vrtu sredi mesta. Attila Urbán si v videu Cotton Cloud tako obupno želi poleteti, da v domači garaži sestavi čudno in neudobno pripravo, na kateri potem v studiu pred ozadjem z oblaki skuša doseči nemogoče. Željko Jančić Zec v svojem drugem videu Waterish v slogu objektnega gledališča raziskuje situacije, ki prekinejo naravni potek stvari in njihove fizične in psihološke učinke. Giuseppe Di Bella v videu Healing Revised potrpežljivo poskuša sestaviti razbito steklenico.

Vizualna naracija
Narativnost oz. pripovedovanje zgodb (storytelling) ostaja ključno pri večini avtorjev, včasih na povsem dokumentaren način, spet drugi v sozvočju z osebnim pripovedovanjem, značilnim za domači video. Avtorji na izviren način raziskujejo estetske, socialne in politične strukture. Videi so tako na različne načine blizu filmski ali dokumentarni estetki. Za vse pa je značilno, da gledalcu pričarajo posebno vzdušje.
Video Tent iz serije Hazard skupine 4! sestavljata dva vzporedna videa, kjer na levi strani spremljamo brezskrben tek dveh deklic po brezovem gozdu, na desni pa je statičen prizor šotora na jasi, ki se v nekem trenutku vžge in nato spokojno gori. Suspenz, ki ga začutimo ob videu, sproži prizor na začetku videa, kjer deklici zlezeta v šotor in za seboj potegneta zadrgo. V videu A Rewinding Journey Alda Gianottija in Viktorja Schaiderja spremljamo vesoljca, ki izgubljen tava po Zemlji in išče svoj prostor pod soncem, vse okrog njega pa se odvija v nasprotno smer. A Love Story je video Alda Gianottija in Stefana Giuriatija, ki prikazuje dva italijanska karabinjerja, ki se s tandemom podata na izlet. Po stranskih poteh ilegalno prečkata mejo in zaključita pot v objemu deklet na morski obali.
Isidora Ilić v videu Code s pomočjo jezika raziskuje odnos med človekom in zapuščenim prostorom. Zgodovinska stavba postane prostor šele ob prisotnosti človeka in njegove uporabe jezika. Luisa Mizzoni in Emilio Corti se v melanholičnem videu Mohenjo-Daro ukvarjata z ontološkim vprašanjem smrti, ki presega fizično telo. Wojtek Ziemilski v videu Guide s kamero hodi po portugalskem mestu in zraven v maniri turističnega vodiča pripoveduje zgodbe o prostorih. Ko prisluhnemo bolj pozorno, ugotovimo, da v zgodbah ne govori o prostoru, ki ga vidimo, ampak o prostoru, ki je daleč stran, nekje na Poljskem, ohranjen v njegovem spominu.
Sérgio Cruz v videu Exótica na antropološki način beleži skupino ljudi iz afriškega mesta Maputo, ki živijo z glasbo in plesom. Spontano druženje, petje in ples postanejo ob prisotnosti kamere svojevrsten “performans”. Michał Brzeziński v konceptualnem videu Walking raziskuje razmerja med kamero, telesom in naravo. Avtor se pri intenzivni hoji po gozdu odpove vizualni kontroli nad posneto podobo. Njegovo oko ne gleda v kukalo kamere. Video v tem primeru ne hrani umetnikove podobe, ampak njegove telesne impulze. Kamera postane konstitutivni element videoperformansa.

Metka Zupanič, Vesna Bukovec
Ljubljana, 2009