Nazaj na arhiv
razstava
Vinko in Marko Tušek: Srečanje s prostorom
18. 11. 2011
Galerija Slovenj Gradec


SREČANJE S PROSTOROM
Dialog dveh slikarjev: očeta in sina

Vinko Tušek (1936 – 2011) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, pri profesorjih Francetu Miheliču, Gabrielu Stupici in Riku Debenjaku. Po študiju je postalo njegovo delo izrazito raziskovalne narave, saj njegov opus obsega tako slike in grafike, kot tudi ambientalno plastiko, oz. ambientalne postavitve, to je instalacije v interierjih in eksterierjih. Njegov (neo)konstruktivizem kot izrazni in izpovedni način je nastajal v desetletju med leti 1968 in 1978, pravzaprav se je Vinko Tušek zapisal v zgodovino slovenskega modernizma, ko je skupaj s Henrikom Marchelom in Markom Pogačnikom leta 1970 razstavljal »Ambient« v muzejskem atriju v Kranju. Še drznejši je bil eksperiment pred tem (leta 1969), ko je nad kanjon reke Kokre umestil vrvno konstrukcijo – mobilno plastiko, medtem ko je OHO -jevec Marko Pogačnik v tej »akciji« sodeloval s preučevanjem gibanja vode. Za razliko od Marka Pogačnika, ki se je ukvarjal s konceptualizmom, je bil Vinko Tušek iskalec in eksperimentator s formami, barvami in ambienti v smislu (neo)konstruktivizma. V osemdesetih letih 20. stoletja se je spet vrnil k sliki; nastajajo slike »Moja pokrajina« in tudi pokrajine kot ambienti, ki jih avtor poimenuje »Sprehod skozi sliko« in »Gozdni ambient«. Razstave sestavljene iz takšnih ambientov, ki so sledile po letu 1985, je vsakokrat dograjeval v avtorski poetiki, ki je črpala iz narave: »Temen smrekov gozd/ svetel bukov gozd/ poletni hlad listnatega gozda/ … moj gozd.«(Vinko Tušek) Sledilo je preučevanje organskih oblik na slikah in objektih. Privlačila ga je tudi uporabna umetnost – umetnine kot »koristne stvari«. Tako nastajajo male plastike, ki so hkrati pepelniki, svečniki, svetila, igrala za otroke… Hkrati je oblikoval tiskovine, likovno opremljal knjige in postavljal skulpture kot javna obeležja.

V takšnem ustvarjalnem ambientu odrašča tudi umetnikov sin Marko Tušek. Rodil se je leta 1964 v Kranju. Ob očetu se je učil in ustvarjal od zgodnjega otroštva. Formalno je likovno izobrazbo pridobival na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in šolanje nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1988 pri profesorju Emeriku Bernardu in končal tudi podiplomski študij pri profesorici Metki Krašovec. Polje njegove ustvarjalnosti je prav tako kot očetovo zelo široko: poleg slikarstva se ukvarja s fotografijo, grafičnim oblikovanjem in stenskim slikarstvom. Njegova dela poimenuje Miloš Bašin »mentalni ustroji« kar kaže na resnično večplastnost njegovih objektov, ki so slike – reliefi, skratka predmeti, ki nas prizemljijo in nas hkrati dvignejo v višave. Leta 1996 so na razstavi v Bežigrajski galeriji v Ljubljani njegovi artefakti nastopali pod skupnim naslovom SEKUNDE LETENJA, kar je poudarjalo njihovo sublimnost in barvno lebdenje; kljub tridimenzionalnemu prostoru je možna dvodimenzionalna iluzija slike. Ko pa objekte pogledamo v poudarjeni telesnosti in skozi prizmo izkustva, v njih prepoznamo materiale in predmete, ki nas obdajajo in opredeljujejo: les, železo, pesek, papir, bombaž, akrilne barve… potem ogledala, najdene predmete in predmete iz umetnikovega osebnega ambienta kot so npr. kosi parketa, keramike, tenis žogica, polomljene grablje… Skozi umetnikove »celote delov« (Igor Zabel) razbiramo materialne danosti in budimo spomine na predmete in njihove ostanke (dele predmetov in npr. vej) ter si tako v njihovem preobraženem stanju slikamo nove entitete. Če nas opredeljujejo predmeti bolj kot smo si pripravljeni priznati, potem so objekti Marka Tuška prave mizanscene, ki nam omogočajo analitični pristop do svoje lastne psihe. Zanimiv je razlaga Igorja Zabela objekta Marka Tuška – Exit 49: » Horizont II obrača proti gledalcu svojo poslikano površino, kot naj bi slika pač počela. Mračno notranjost njegovega telesa je mogoče uzreti le s strani, iz perifernega položaja, nemara po naključju. Exit 49 pa s svojim temnim prostorom pogleda naravnost vanj. Ne strožje »slikarski« deli slike, ta strmeča tema je zdaj središče in bistvo slike, materialna površina pa le še njen okvir in ovoj. Slika je zdaj tema, prostor in pogled, ki zre v nas.« (Marko Tušek, Slike 87 – 96, Kranj 1996)
Marko Tušek je tudi sam vešč teorije in pisanja, zato svoje delo kot teoretik opredeljuje kot Rez v sliki, Prostorsko razpršena – globalno pozicionirana slika, ne izogne pa se tudi odnosu ustvarjalci, likovni kritiki in laično občinstvo v smislu razmišljanja, kaj jim slika kot samostojna entiteta pomeni. Zaključi (Vdor verbalnosti v polje vizualnosti), da v Zahodni civilizaciji dominira verbalno – racionalna misel.