VLADIMIR MAKUC
Vladimir Makuc (1925, Solkan – 2016) se je po diplomi na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti leta 1954 in končani specialki za restavratorstvo leta 1964 na začetku svoje umetniške poti posvečal predvsem grafiki. Do leta 1960, ko se je izpopolnjeval v umetniškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja v Parizu, je ustvarjal predvsem v tehniki lesoreza, nato pa tudi jedkanice in akvatinte ter reliefnih odtisov. Pozneje se je posvečal tudi slikarstvu in kiparstvu. Kot eden pomembnih predstavnikov ljubljanske grafične šole je v likovni govorici visokega modernizma razvil izrazito samosvoj, oseben poetični slog z izčiščenim likovnim jezikom in postal eden najpomembnejših interpretov posebnosti istrsko-kraške pokrajine, od koder je izhajal.
IZBRANA DELA