FRANC BERNEKER
FRANC BERNEKER se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal kot pionir modernega slovenskega kiparstva. Bil je sopotnik slovenskih slikarjev impresionistov Jakopiča, Groharja, Jame in Sternena. Že v svojih časih je veljal za izjemno nadarjenega kiparja, ki pa zaradi svoje nesrečne usode ni mogel polno uresničiti svojega umetniškega poslanstva.
V drugi polovici 19. stoletja se je v Slovenj Gradcu rodila vrsta pomembnih mož in žena, med njimi sta si mednarodno slavo prislužila zlasti Hugo Wolf in Ernest Goll, oba iz nemškega kroga lokalnega meščanstva, medtem ko so imeli nadarjeni otroci slovenskih staršev iz mestne okolice na poti do uveljavitve mnogo več težav, velikokrat je le splet srečnih okoliščin omogočil njihovo šolanje in uspeh. Franc Berneker, ki se je rodil 4. oktobra 1874 na visoki pohorski kmetiji, nedaleč od cerkvice sv. Barbare na Zgornjem Legnu, je moral tako prehoditi trnovo pot. Otroštvo je preživljal ob nezakonski materi, najprej služkinji v starotrškem župnišču, kjer je bil njegov zaščitniški dobrotnik znameniti pisatelj Davorin Trstenjak, nato pa še na Selah, pri župniku Juriju Koprivi, ki je po materini zgodnji smrti prav tako lepo skrbel zanj. Ko je kipar in pozlatar Ignacij Oblak leta 1890 obnavljal kipe v kapelicah križevega pota v Starem trgu, se je Trstenjak z njim dogovoril, da je mladega Bernekerja vzel v uk v podobarsko delavnico v Celju, ki pa jo je brez spričevala zapustil pred koncem učne dobe in se odpravil v tujino. Najprej se je zaposlil v znameniti umetniški mizarski delavnici bratov Colli v Innsbrucku, v Gradcu je nato obiskoval obrtno šolo ter opravljal priložnostna dela. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih se je oktobra 1897 vpisal na Akademijo za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Študij kiparstva pri prof. Edmundu Hellmerju je po štirih letih uspešno končal, pri istem profesorju je leta 1905 opravil še kiparsko specialko. Skozi akademsko šolanje in življenje se je kipar prebijal s pomočjo svojih dobrotnikov, zlasti z naročili, ki so prihajala iz kroga slovenskih izobražencev na Dunaju. V letih delovanja v lastnem ateljeju sredi prestolnice monarhije je nastala glavnina njegovih najboljših del, vključno s Trubarjevim spomenikom v Ljubljani. Na Dunaju je ostal do vpoklica v vojsko leta 1915, nato pa se je po spletu okoliščin znašel v Ljubljani. V provincialnem okolju je ostal brez rednih dohodkov in pomembnejših naročil. Občasno je živel in delal v Celju, kjer je izdelal nekaj lepih nagrobnih spomenikov iz pohorskega marmorja, snoval je velikopotezne kiparske projekte, ki pa jih ni več mogel uresničiti. Pogosto se je vračal k prijateljem in znancem v Mislinjsko dolino, čeprav tam ni imel več nobenih sorodnikov. Običajno je stanoval na Šanclovi kmetiji pri svojem mladostnem prijatelju Ivanu Arehu, ki se je kiparja v zapisu, ki ga je leta 1952 v časopisu Koroški fužinar objavil slovenjgraški župnik Jakob Soklič, med drugim spominjal tudi takole: »Poročil se Berneker ni. Kazal mi je nekoč pisma, ki mu jih je pisala neka Dunajčanka. Rekel je: ‘Če se bom kdaj poročil, se bom z njo!’ Pa ni bilo nič iz tega. Škoda, da nima Stari trg nobene umetnine od njega. Poslikal je Sekavčnikovo kapelo, tisto ob poti v Slovenj Gradec. Izobraženim so bile njegove slike všeč in so jih hvalili. Nam kmetom pa niso ugajale in Sekavčnik je dal kapelico preslikati domačemu pleskarju. Tako so bile uničene edine slike, ki jih je on naredil v Starem trgu. Še to Vam povem, da je bil Berneker silno preprost in resen. O sebi je malo govoril. Mi nikoli nismo vedeli, da je to tako imeniten mojster. Šele ob njegovi smrti smo iz časopisov spoznali, kako imenitnega moža smo imeli za rojaka. Bil je vedno bolj slabotnega zdravja. Premalo je zaslužil in z denarjem ni znal prav ravnati. Bolezen ga je hitro pobrala …«
Franc Berneker je osamljen in precej pozabljen po kratki bolezni umrl 16. maja 1932 v eni od dvoran Narodne galerije v Ljubljani, kjer je bilo njegovo zadnje zasilno prebivališče. Šele mnogo let po smrti so dokončno ovrednotili njegovo delo in ga povzdignili v najpomembnejši opus slovenskega kiparstva v obdobju med realizmom in novimi modernističnimi stremljenji. Glavnino kiparskih del hranita Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec ter Narodna galerija v Ljubljani, kjer varujejo tudi kiparjevo zapuščino in obsežno dokumentarno gradivo. Na pročelju nekdanje starotrške kaplanije, v kateri je preživel prva mladostna leta, je spominska plošča, njegovo ime pa nosi tudi moški pevski zbor Kulturnega društva Stari trg.
Besedilo: Marko Košan
IZBRANA DELA
