Slikarstvo Hermana Falkeja v vseh obdobjih ustvarjanja uteleša dosledno humanistično interpretacijo eksistencialistične bivanjske situacije. Vslikovljena poetika tega občutljivega duhovnega kozmopolita in blodečega potohodca po katakombah človekove zavesti in podzavesti, prefinjenega erudita, neomajno zazrtega v arhetipsko nadčasovnost umišljenega ideala davne Arkadije in trpkega kritika sodobnega načina življenja, je vselej povzdignjena v jezik metafore in vseobsegajoče želje po razkritju ključa do poslednjih resnic človeške zemeljske nečimrnosti. V obsežnem opusu, ki ga hrani vzorno urejena fundacija v slikarjevem poslednjem domu v Libučah pod Peco, le streljaj od slovenske meje, se zrcali Falkejeva dualistično pojmovana usodnost magične uganke o dragocenosti življenja in bolečine sveta.

Besedilo: Marko Košan