»Še danes me oči umirajočih spremljajo kot stotere zbadajoče igle, ki so me zasledovale, ko sem jih preskakoval in si med njimi utiral pot. Bleščeče oči, ki so tiho prosile pomoči nekoga, ki je lahko še hodil. Bili so zadnji tedni internacije in ti umirajoči so bili ostanki transportov, ki so jih peš prignali iz drugih oddaljenih taborišč. In oni so jih sem privlekli, da ne bi umrli na robu cestišča. Na večer so umrle in tudi one, ki so tako samo izgledali, zložili na kup kot drva, kot za grmado, skoraj kot stolp. Grozljiv stolp, ki se je premikal, rekel bi skoraj škripal, če ne bi vedel, da je to bilo le poslednje ječanje.« (Zoran Mušič, ob razstavi v Palazzo Attems v Gorici, 2004). S ciklom slik in grafik s skupnim naslovom Nismo poslednji je Mušič v sedemdesetih letih preteklega stoletja obudil travmatične spomine na izkušnjo nacističnega uničevalnega taborišča in ga prelil v pretresljivo likovno sporočilo. V nemi krik spačene kreature so bile odtlej izpostavljen referent Mušičevih človeških figur, v katerih se z zastavkom velikega etičnega presežka zrcali ničevost človeškega življenja, ponižanega domala onkraj zmožnosti pričevanja z besedo ali podobo.

Besedilo: Marko Košan