Zakaj ženske? – o razstavi Inventura, -e (ž)

INVENTURA, -E (ž)
Zbirke v gibanju: Zbirka Umetnostne galerije Maribor
13. 12. 2018 – 24. 2. 2019

Zakaj ženske?

Vabilo Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec k predstavitvi naše zbirke v okviru projekta Zbirke v gibanju je sovpadlo s poudarkom, ki smo ga v Umetnostni galeriji Maribor izbrali za leto 2018. Posebno pozornost posvečamo ustvarjalkam, zato je odločitev, da predstavimo avtorice iz Zbirke UGM, spontana in dopolnjuje spoznanja skozi perspektivo muzejske zbirke.

Danes se o uravnoteženosti spolov javno že veliko govori, še večino 20. stoletja pa smo nenavadna nesorazmerja šteli za naravno stanje. Slikarka Metka Kraševec je v intervjuju ob prejemu Prešernove nagrade v letu 2017 opisala svojo dobo, bila je edina profesorica za umetnosti na ALU in ena redkih dobitnic te prestižne nagrade na področju kulture, hkrati pa je tudi napovedala potrebo po spremembi.

Kako zelo smo podvrženi določenemu načinu razumevanja zgodovine in ustvarjalnosti, lahko pokaže odgovor na vprašanje: Ali ste sploh kdaj pomislili, da je eno najstarejših skulptur, Venero iz Willendorfa, ki je nastala pred približno 25.000 leti, ustvarila ženska?

Kratka statistika

Začnimo pri merljivih iztočnicah. Razstava je odlična priložnost za raziskavo naše zbirke. Pridobili smo veliko zanimivih analiz, zato navedimo nekaj primerjav. Med 429 imeni, ki jih beleži Zbirka UGM, jih 81 pripada avtoricam, kar predstavlja 20 odstotkov. Nekoliko nižji delež pa dobimo, ko primerjamo število del; umetniška dela avtoric predstavljajo le okoli 10-odstotni delež v Zbirki UGM. Razmerja med spoli nihajo v okviru posameznih zvrsti, vendar ustvarjalke nikjer ne dosežejo niti 40 odstotkov. Enakost razmerja kaže le ena zvrst − knjiga umetnice oziroma umetnika, kjer je število avtoric in avtorjev izenačeno.

Sorodno nesorazmerje se kaže tudi v referenčnih publikacijah. Omenimo le katalog o Zbirki UGM z naslovom Novejša umetnost v SV Sloveniji, izdan leta 1970, ki predstavlja 84 imen, med njimi 10 avtoric, kar pomeni 12 odstotkov. Med 46 reprodukcijami jih je 5 namenjenih delom, ki jih podpisujejo ustvarjalke, kar predstavlja 8 odstotkov. Statistika bistveno ne odstopa od nacionalne slike, vendar pa vsaka posamezna primerjava odpira nova zanimiva vprašanja, na primer: katalog ob osrednji razstavi slovenske umetnosti 1945–75, izdan leta 1979, navaja skupno 670 imen, od tega 159 umetnic, kar predstavlja celo 25 odstotkov, vendar te ne dosegajo niti enega odstotka omenjenosti ob reprodukcijah.

Kot posebnost Zbirke UGM bi lahko navedli, da je večina avtoric zastopana z enim ali dvema deloma, kar je posledica odkupov, ki sledijo živahni razstavni dejavnosti galerije in v zbirko vnašajo pestrost. Od srede sedemdesetih, ko je galerija vstopila v fazo samostojnih velikih raziskovalno-razstavnih projektov z monografskimi publikacijami, ki se tesno navezujejo na področje SV Slovenije, pa se je razlika med spoloma še dodatno poglobila, saj v velikih raziskovalnih projektih ni bilo niti ene ustvarjalke. V različnih obdobjih so bili vidni poskusi dopolnitve posameznih opusov, vsaj delno so bile v zadnjem desetletju tudi predstavljene Elsa Kasimir Oeltjen, Dragica Čadež in Ida Brišnik Remec. Vendar je Umetnostna galerija Maribor prvi v celoti samostojno pripravljen raziskovalno-razstavni projekt, posvečen umetnici, pripravila šele v letu 2018 ob retrospektivni razstavi Vlaste Zorko, čez nekaj mesecev pa ji bo sledila še pregledna razstava del Zore Plešnar. Ti projekti so bili prva priložnost tudi za celovitejše pridobitve posameznih opusov v zbirko.

Zbirka UGM ima še nekatere druge specifike, ki so posledica zanimivih naključij in priložnosti; hranimo večjo zbirko ilustracij, ki so nastale za revijo Kurirček v šestdesetih; z nastankom nove države Slovenije pa je UGM pričela oblikovati tudi edino nacionalno Zbirko video umetnosti. Oba medija izkazujeta bolj pravično spolno zastopanost, presenetljivo pa v nobenem od obeh medijev ne prevladujejo ustvarjalke.

Zbirka UGM časovno zajema obdobje dobrih sto let, ki v celoti zaobjema tudi delovanje umetnic. V tem trenutku je najstarejše delo Orientalec iz obdobja pred 1889 Ivane Kobilce, najmlajše pa delo Petre Kapš, nastalo v letu 2017.

Razstava

Pri zasnovi razstave smo v prvi vrsti želeli ohraniti specifike zbirke, hkrati pa smo avtorice iz zbirke prvič poskušali povezati v novo celoto. Zato je v razstavo vključenih veliko ustvarjalk; le nekatere, ki več ne delujejo tesno povezane s slovenskim prostorom, bodo zaradi prostorskih omejitev dobile priložnost naslednjič. Za ohranjanje občutka, da je ustvarjalni prostor nekdaj bil večji in drugačen, pa je v izbor vključenih nekaj del “tujk”.

Razstava je zasnovana kronološko. Tako se obiskovalcem razkriva, da prvim stotim letom pripada prav toliko razstavnega prostora, kolikor ga zaseda umetnost, nastala v zadnjih dvajsetih letih. Sledimo večanju formata slike, novim umetniškim materialom, pojavu novih medijev in različnih -izmov. Ob tem pa je smiselno premišljevati tudi o vključenosti in izključenosti ustvarjalk. Prva soba je namenjena tistim, ki so v umetniške svetove vstopale prve. Naslednji prostori so simbolični poklon umetnicam in njihovi vztrajnosti, saj jih je zgodovina skoraj izgubila. Na vprašanje, zakaj v zgodovini umetnosti ne poznamo velikih umetnic, že odgovarjajo znane ustvarjalke, kot sta Virginia Woolf in Linda Nochlin. V slovenskem prostoru seveda ni bilo drugače. Ženske niso imele možnosti, da bi postale finančno neodvisne in posledično izgradile svoj prostor ustvarjanja. Eden od temeljih razlogov za neenakosti izvira tudi iz oteženega dostopa do izobrazbe. Še v začetku prejšnjega stoletja ženske niso imele vstopa na akademije ali pa so bile deležne nepopolnih programov skoraj do ustanovitve Akademije v Ljubljani in pravne izenačitve v socialistični družbi. A odmevi starih vzorcev so trajali še dlje. Avtorice so bile kljub temu še več desetletij potisnjene ob rob, zdi se, da kljub enaki izobrazbi še vedno niso imele dostopa do profesionalnega uveljavljanja. Ustvarjalnost so lahko izrazile predvsem na področju, ki ni veljalo za “pravo umetnost”. Cita Potokar, Lidija Osterc in druge so ustvarile vrhunsko ilustracijo, na katero je slovenski prostor lahko ponosen. Na razstavi lahko vidimo nekatere podobe, ki so spremljale otroštva številnih generacij. Vendar veliki nacionalni pregledi niso vključevali umetne obrti in ilustracije, zato so bile te avtorice nevidne. Naslednji razlog izhaja iz dejstva, da je bila umetnost večine dvajsetega stoletja dojeta skozi merilo moškosti oziroma skozi lastnosti, ki so tradicionalno pripisane moškemu. Iz besedil, napisanih ob razstavah, razbiramo pohvale umetnic v smislu, da je njihovo delo tako dobro, kot da bi ga ustvaril moški, in se nanaša na izražanje moči, ki je bilo prepoznano v velikosti formata, vehemenci poteze ali izboru barv. Umetnice, ki so delovale v tem obdobju, se na skovanko ‘ženska umetnost’ še danes odzovejo kot na žaljivko, saj je ženskost bila razumljena kot nekaj minornega. Na Zahodu so se feministična gibanja v organizirani obliki pričela pojavljati vse od šestdesetih let dalje, vendar umetniških del, ki bi neposredno odslikavala boj za drugačne pravice ustvarjalk, naša zbirka ne pozna. Priznanja, da ima ženska pravico odkrivati svojo ženskost, opažamo komaj od osemdesetih let dalje. Najprej skozi pojmovanje univerzalne kategorije, kot na primer v delih Mojce Smerdu ali Vlaste Zorko, nato pa vse bolj pogosto v drugih delih, ki napovedujejo čase, ko ustvarjalka lahko svobodno spregovori o sebi in nagovarja, kogar želi. Posameznice, ki so si prej izborile prostor, so veljale za izjeme, morale so poudarjati drugačnost. O obdobju normalizacije lahko govorimo šele, ko bo prostor brez pričakovanj samoumevno enakovreden.

Odsevanja

Postavitev ponuja veliko povezav, saj specifična arhitekturna zasnova galerije omogoča več srečanj tako historičnega in sodobnega kot tudi motivnega in vsebinskega. Vedno je zanimivo spremljati, kako so ustvarjalke videle sebe in o čem so spregovorile s pomočjo njim lastne podobe: ekspresionistična slikarska podoba Else Kasimir Oeltjen, novi stvarnosti bližja podoba Elde Piščanec, s slikarskimi simboli upodobljena Darinka Pavletič Lorenčak, vse do ponudbe Antee Arizanović Mutaović. Med temi demonstrativnimi portreti pa se prepleta še plejada upodobitev, ki izgubljajo reprezentančnost in pridobivajo intimnost.

Telo je osrednja tema razstave in večino del lahko povežemo prav s tem izhodiščem. Zgoraj naštetim umetninam lahko dodamo še tista dela, ki telo abstrahirajo ali ga obravnavajo v luči formalnih ali medijskih vprašanj, kot na primer dela Vlaste Zorko ali Nataše Stearns Prosenc, dela, ki jih lahko interpretiramo s pomočjo razumevanja nastanka od umetnika neodvisnega kiparskega telesa, kot na primer stvaritve Dube Sambolec, ali političnega telesa, ki ga poudarjata Marina Gržinič in Aina Šmid, ali pa celo dela, ki z radikalno odsotnostjo telesa nakazujejo različne transformacije. Ko gre za žensko telo, pa je pred nami še dodaten izziv: vedno ga lahko interpretiramo kot osebno izkušnjo umetnice ali skozi prizmo razumevanja pozicije ženske v kontekstu družbenega. Soočanje obeh kontekstov pa je tudi glavni vir konfliktov. Še v drugi polovici 20. stoletja so bili umetnicam motivi predpisani, določene teme pa so imele status prepovedanega. Izpostavimo le en motiv: Elsa Kasimir Oeltjen je sicer slikala družinske člane, vendar njene risbe kažejo vse prej kot idealizirano podobo meščanske družine, temveč so neposredna, globoko intimna izpoved o lastnem čutenju družine. Za skorajda nedostopno področje pa velja spolnost, zato se tudi lahko vprašamo, kdaj in kako so umetnice spregovorile o njej, o prebujanju sle, o zatrti pobudi, o svojih željah?

Naslednjo veliko temo bi lahko ohlapno poimenovali “narava”. Kaj vse lahko motiv ponuja ustvarjalkam, vidimo v grafiki minucioznih potez Nade Lukežič, vse do razprtih listov v grafiki Metke Kraševec in slikah Ide Brišnik Remec, soočenimi s sodobnimi kozmološkimi pogledi Anje Jerčič Jakob in Ane Pečar.

Po prostoru se povezave vzpostavljajo raznoliko in svobodno, lahko bi jih poimenovali: minljivost, bolečina, humornost in ironija, oblikovanje spomina, umestitev v javni prostor …, vendar nekatere le slutimo in kot smo že opazili, večino povezuje več izhodišč.

Naj izpostavimo še zanimivost, ki bi lahko služila kot uvod v razpravo o ženskih temah. Zavedanje pomena ženske tradicije, tudi umetniške, je povsem izginilo iz naše zavesti, zato je slikarka Avgusta Šantel starejša v slovenski umetnosti svojevrsten fenomen. Ustvarjanje je prenesla na svoje otroke, tudi hčerki slikarki Henriko in Avgusto mlajšo, ki sta z deli zastopani na razstavi. Zdi se, da njuni deli odslikujeta prisotnost matere. A na razstavi lahko vidimo še eno povezavo med materjo in hčerko in se poigramo z ugibanjem, ali umetnost Melite Vovk odseva tudi v ustvarjanju Ejti Štih, kar je odlično izhodišče in začetek …

Stopimo v prostor in se prepustimo množici posameznih del, ki se z našim gibanjem povezujejo v zgodbo o ženskah!

Breda Kolar Sluga