V pripoved je pogosto vključeval prepoznavno lastno podobo, s čimer je iskreno podčrtal eksistencialno zavzetost in neponarejenost osebne izkušnje. Slikanje mu je nudilo očiščevalno terapijo, s pomočjo katere je celil rane svojih frustracij, a je hkrati iz preprostih in premočrtnih občutkov razbrazdane notranjosti stkal osupljivo pomenljiva univerzalna sporočila. Z njimi je vzpostavljal most do etablirane družbene stvarnosti, istočasno pa je – nehote in nezavedno – rušil svetohlinske zidove ponarejenih vrednot malomeščanskega napuha. In prav ta neprisiljena dvoumnost, po kateri vselej prepoznamo resnično umetnost, je eno izmed najmočnejših orožij Tisnikarjevega slikarstva.

Besedilo: Marko Košan