Razstavljeno delo se posveča vprašanju, kako je lahko mir del naravnih virov, s tem ko mežikamo, spuščamo roke, se osredotočamo na nezamisljivo, zaustavljamo svoje dejavnosti, da bi ustvarili ravnovesje v svojem okolju. (V sedemdesetih letih so se Združeni narodi ukvarjali v glavnem z vprašanji človekovih pravic, enakosti, rase [predvsem ‘črnske’], spola [predvsem žensk], nacionalnosti [predvsem posameznikov in marginaliziranih kultur] in širitve Evropske unije).

Naslov »Ea-Aruru-Ki« naslavlja točko, ko sta se začeli pisava in civilizacija, kot tudi mesto, kjer je prišlo do vseh turbulenc, vojn, agitacije, motenj in kjer je bil okrnjen čas za mir. Pojavil se je klic po mehkobi, enakosti, celosti, dostopu do virov, razdelitvi presežkov našega truda, gradnji okoljske infrastrukture za delo in prosti čas. Med ustvarjanjem dela sem pomislil, da lahko rešitve za mir dosežemo z ‘valovanjem navzven’, ne iz ene same točke ampak iz številnih centrov, od koder se vrtinčijo, trčijo ena ob drugo, spodbujajo začetke nepredvidljivih pozitivnih izidov.

Mislim, da je mir hrbtenica kulturnega napredka. Gibanje in čas večinoma ustvarjata zmedo, a s pozitivnimi in inkluzivnimi pristopi posamezniki lahko napredujejo. Osnovo (platformo) za infrastrukturo miru lahko orišemo in odpremo za učenje ter izvajamo v formalnem družbenem okolju že od zgodnje starosti, denimo skozi (štiri) stopnje izobraževanja (predšolska, osnovna, srednja, visoka). Tovrstno deloma zaščiteno racionalno institucionalno okolje posameznikom omogoča nevtralističen in humanističen kognitivni razvoj. To delo je bilo nekakšna na opazovanju temelječa izjava o mojem novem izobraževalnem okolju, kjer so me nedavno zadolžili za ukvarjanje z ‘umetnostno vzgojo’ v posameznikovem razvoju (na peti, univerzitetni stopnji).

Dela nam ni treba opisovati z besedami, ki naštevajo sestavine, potrebne za njegovo izdelavo, formalizacijo/materializacijo. Opazovalci, gledalci bodo presejali vse svoje čute skozi naslov razstave in katalizirali delce razstavljenega predmeta v določeno vednost. Pri posameznikih, potem ko so izkusili razstavljene prispevke dela »Peace 75-Uno«, se nazadnje vse poenoti v naturalistično in humanistično vednost, od točke, ko so bili informirani, do trenutka, ko na celotno izkušnjo pozabijo.

Besedilo napisal Ismail Saray, v Londonu, nedelja, 8. marec 2020